No, to me skrbi. Kaj bomo zdaj mi, Slovenci in Hrvati, z ogromnimi oslovskimi ušesi na glavi? Vsi v Evropi nas zafrkavajo, s prstom kažejo na nas in vzklikajo »glej ga, Slovenca!« ali »glej no, Hrvata!«. Vprašal sem, kako vedo, kdo je Hrvat in kdo Slovenec, ko pa imamo enako veličastna oslovska ušesa, oni pa: »Slovenci, gospod, si jih redno čistijo.«

Malo sem povprašal tudi po klinikah, kjer so mi pojasnili, da je odstranitev dvoje oslovskih ušes in rekonstrukcija dvoje človeških razmeroma zapleten operativni poseg. Za večjo količino bi res dali popust – in tu gre, hej, za skupaj šest milijonov in pol parov oslovskih ušes – in ceno spustili na tri tisoč evrov. Na hrvaškem in slovenskem zavodu za javno zdravstvo pa so mi rekli, da ne pokrivajo stroškov za kirurške posege na živalih. V strogo medicinskem pomenu imajo namreč oslovska ušesa osli.

Da pa smo osli, bogme, drži.

Tako gledam prejšnjo nedeljo slovenskega predsednika Boruta Pahorja, kako se nasmiha v častni loži na zagrebškem Trgu bana Jelačića, pa gledam hrvaškega ministra za finance Slavka Linića, kako opolnoči snema tablo hrvaške carinske izpostave na mejnem prehodu Bregana, gledam mejne policiste, kako pijejo šampanjec, in orkester madžarske davčne in carinske uprave, kako igra Odo radosti.

Na prehodu Probanjci-Vinica gledam ljudi z obeh strani meje, kako se objemajo, Slovenci so Hrvatom podarili zastavo Evropske unije, Hrvati pa so jih povabili v vas na gostijo, gledam praznovanje na mejnem prehodu Macelj, kjer plešeta in vriskata kulturno-umetniški društvi Krapina in Jesenje. Gledam, kako bratje iz NK Hotiza in NK Polet iz Svetega Martina na Muri igrajo prijateljsko tekmo in se ob brodu na reki gostijo z gibanicami, gledam opolnoči ognjemet nad Muro, nebo nad Hotizo parajo eksplozije v tisočerih barvah, vzdolž hrvaško-slovenske meje se strelja, grmi in bliska, kot da bi se, bog ne daj, začela vojna.

Kot da je leto 2006, ne pa 2013.

Saj se boste spomnili tistega septembrskega dne, ni tako davno, ko so se na isto mesto na breg Mure pripeljali kombiji z do zob oboroženimi specialci slovenske policije, drugi breg pa so zavzeli hrvaški specialci v popolni bojni opremi. Prava drama se je odvijala v Hotizi, v našem malem Prašičjem zalivu, in vsi smo samo še čakali, da John Fitzgerald Janša ali Nikita Sergejevič Sanader odkleneta svoje kovčke in pritisneta na rdeči gumb.

Ja, to so bili lepi časi!

Prepričevali so nas, da je suha struga Mure naše sveto Kosovo, z radostjo v srcu smo se, osli, javljali za vojno do popolnega uničenja za dva, tri valove balastnih voda v Piranskem zalivu, zaradi treh, štirih pedi blatnega nasipa ob Dragonji so tulile sirene za preplah, vsi do zadnjega smo se bili pripravljeni žrtvovati za štiri, pet kvadratnih metrov keramičnih ploščic v stranišču Jorasove hiše v Mlinih.

Štiriinosemdeset odstotkov Slovencev je, samo da spomnim, podpiralo odločno akcijo Janševe vlade v Hotizi, manj kot četrtina Hrvatov pa je tiste dni podpirala vstop Hrvaške v Evropsko unijo. S prvim januarjem 2008 je Sanaderjeva vlada razglasila zaščitno ribolovno cono, slovenska opozicija pa je ostro obsodila tako hrvaško politiko izsiljevanja kot slovensko politiko popuščanja. Še pred iztekom leta je vlada Boruta Pahorja blokirala hrvaška pristopna pogajanja z EU, hrvaška opozicija z Zoranom Milanovićem na čelu pa je ostro obsodila tako slovensko politiko izsiljevanja kot hrvaško politiko popuščanja.

Štiri leta in pol pozneje se ta isti Borut Pahor nasmiha v loži na Jelačićevem trgu, Zoran Milanović sijoč od ponosa dviguje evropsko zastavo, mi, neumni osli, pa nazdravljamo s šampanjcem. Kaj se je, jebiga, zgodilo? Kaj se je zgodilo, da naenkrat ni več problem niti Piranski zaliv, niti struga Mure, niti Trdinov vrh, niti kanal Svetega Odorika na Dragonji, niti hiša Joška Jorasa?

Seveda se veličastno in spektakularno ni zgodilo – nič! Vse je natanko tako, kot je bilo, ko je Janez Janša poslal specialce, Pahor pa je sporočil, da »sva samo Janša in jaz v Sloveniji dojela nacionalni pomen meje«, vse je popolnoma enako, kot bo, ko bo naslednje leto arbitražna komisija sprejela dokončno odločitev o meji, če bo to sploh kdo opazil.

Reka Mura enako teče s svojim tokom, stara struga je enako kot takrat še vedno na svojem mestu, kmetje tam vmes še vedno enako okopavajo njive, kot so to počeli, preden so navalili slovenski in hrvaški specialci, in kot bodo to počeli, ko bo arbitražna komisija izrekla razsodbo. Jebiga, celo če takrat – pred letom, dvema – ne bi vedeli, da to ne bo več naše Kosovo, ampak srečna evropska arkadija brez meja, bi bili še vedno osli. Samo malo – čisto malo – manjši.

In tako smo Slovenci in Hrvati deset krasnih let zapravili za vzrejo oslovskih ušes. Saj je vse v redu, saj ne, da se ne bi veselil svobodnega sprehajanja in dobre paše ob Muri. Zanima me samo, kot pravim, komu bomo poslali račun s klinike za estetsko kirurgijo.