Kakor koli obrnemo, je stara celina v zadnjem obdobju opravila veliko širitveno delo. Od nastanka Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice EU, je minilo 55 let. Samo v zadnjih devetih letih pa je EU praktično podvojila svoje članstvo s tremi širitvami. Najbolj zgodovinski je bil paket deseterice 2004, nato sta tri leta kasneje vstopili Bolgarija in Romunija, zdaj Hrvaška. Tolikšna širitev je predstavljala izziv za razmerja in ustroj delovanja Unije, paradoksalno pa je namesto bolj razpršenega vpliva čas krize naplavil izpostavljeno dominantnost gospodarsko prevladujoče Nemčije, ki je v nasprotju s svojim obnašanjem v preteklosti postala najbolj zahtevna pogajalka z državami, ki si članstvo želijo. Včasih se zdi, kot da so vse škarje in vse platno širitvene politike končali v Berlinu. Razlogi za takšen pristop so lahko notranjepolitični in se ga razloži z naveličanostjo Nemcev do sprejemanja novih finančno tveganih držav in tudi s splošnim javnim mnenjem Evropejcev (v zadnjih šestih letih se je obrnilo, po rezultatih Evrobarometra zdaj večina Evropejcev ni več naklonjena širitvam). Vendar ga je mogoče razumeti tudi kot konec nekega evropskega obdobja, ko je spodbujanje širitve poleg gospodarskih interesov spremljal močan naboj poprave zgodovinskih krivic deljene Evrope. Zdaj bo sledilo (Hrvaška je to deloma že izkusila) precej več gledanja pod prste kandidatkam – koliko res izpolnjujejo kriterije in skrbijo za to, da problemov ne bodo prinašale s seboj v EU. To slednje leti posebej na Zahodni Balkan, kjer so razpadu države sledile vojne in kopičenje problemov, zamer, nerešenih vprašanj. Konec je tudi paketnih širitev, ko je bilo več kandidatk na istem vlaku, ki je lahko vlekel naprej tudi kakšen bolj zarjavel vagon. Zdaj je vsaka država vagon zase, kar prinaša še natančnejše »tehnične preglede« s strani Bruslja, morebitno sprotno postavljanje pogojev ter po potrebi upočasnitev procesa pridruževanja, četudi na zahtevo ene same članice.

Hrvaški vstop v EU je hvaležen signal regiji, ki ostaja najbolj v oči bodeča bela lisa nečlanstva na celini, da vrata vendarle ostajajo odprta, o čemer tudi sicer govori uradna evropska politika in česar ne bo spremenila, ker gre za premočan imperativ bodočim članicam, kar Bruslju daje ogromen vpliv (kar dokazuje za obe strani boleč dogovor Prištine in Beograda). Pravzaprav je vsak drugačen signal oziroma »turški scenarij« ne le varnostno tvegan, saj bi povzročil nepredvidljive posledice na območju Evrope, ki je po drugi svetovni vojni najbolj krvavelo, ampak tudi v praksi nemogoč: Črna gora se že pogaja o članstvu, Makedonijo od začetka pogajanj loči sicer težka rešitev spora okoli imena z Grčijo, Srbija bo po sklenitvi dogovora s Kosovom, kjer jo čaka njegovo uresničevanje v praksi, pogajanja začela do januarja prihodnje leto, Kosovu pa se je odprla pot k sklenitvi stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Celo glede Albanije je po razpletu nedavnih volitev slišati več optimizma. Vprašanje, ki pa ni majhno, je, kdaj bo naslednja širitev nared. Pred letom 2020 očitno ne, lahko pa še dosti kasneje. Prihodnjih najmanj sedem let tako za kandidatke ne bodo le leta skomin, ampak tudi trdega dela, da se dokaže pripravljenost na vstop. Tudi za najtežavnejšo Bosno in Hercegovino, najbolj tragično udeleženko vojne in potem še talca daytonske ureditve, ki je vojno končala, zdaj pa onemogoča nujne ustavne spremembe in reforme. V Zagrebu so bili na slovesnosti ob vstopu prisotni trije njeni »predsedniki«...

Slovenija je kot edina članica EU z območja nekdanje Jugoslavije veljala za velikega zagovornika širitve na Balkanu, le da je ta sloves načelo dogajanje okoli Hrvaške, kar se lahko ponovi še pri kakšni naslednici SFRJ, če se ne začne reševati vprašanje jamstev za devizne vloge, kar v teh dneh napovedujeta zunanja ministra Erjavec in Pusićeva. Zdaj bo Hrvaška predstavljala mejo EU za tri od šestih držav Zahodnega Balkana, ki si tja želijo, obenem pa že pošilja signale, da si želi veliko vlogo pri spodbujanju širitve in s tem ustrezen vpliv. Zagrebu je že uspelo na svojo slovesnost privabiti vse štiri najvišje politične predstavnike Kosova in Srbije, medtem ko so srbski takšno skupno prisotnost – resda v drugačnih razmerah glede Kosova – zavračali v času slovenskega zagona »procesa Brdo«, ki je bil zamišljen prav kot regijsko sodelovanje v podporo državam, ki želijo v v EU (pristanek Beograda na udeležbo v Zagrebu naj bi bil sicer pogojen s tem, da Hrvaška in Srbija umakneta tožbi za genocid pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, za kar si je prizadevala tudi EU in pritiskala na Zagreb). Uradni Zagreb pravi, da se do kandidatk ne bo obnašal, kot se je Slovenija, kar je čutil kot izsiljevanje, ki ne bo pozabljeno čez noč. Zanimivo pa bo spremljati, ali bo pozabljeno, ko se bo Hrvaška lotevala težkih odprtih vprašanj s sosedami, za katera si bo tako kot EU želela, da se pospravijo z dnevnega reda med pripravami na naslednjo zgodovinsko širitev.