Ko so Egipčani pred dvema letoma in pol odšli na ceste in v 18 dneh demonstracij strmoglavili Hosnija Mubaraka, je vojska vse do zadnjega vztrajala pri njihovemu vrhovnemu poveljniku. Po prevzemu oblasti so hoteli po svoji meri spremeniti ustavo in vplivati na tranzicijski politični proces, tako da bi tudi v prihodnje imeli zagotovljen nedotakljiv status države v državi. Pogovarjali so se z vsemi političnimi opcijami, a ko se je izkristaliziralo, da bo pod Mubarakovim režimom preganjana in zatirana Muslimanska bratovščina zmagala na parlamentarnih volitvah, so z njo dosegli dogovor o delitvi oblasti. Ta dogovor je bil krhek. Sedaj so ji obrnili hrbet. Bratovščina in vojska nikoli nista bili naravni zaveznici. Kratek čas sta skupni jezik našli po parlamentarnih volitvah, ko so skupaj z vojsko protestnike na trgu Tahrir poskušali marginalizirati. Pošiljali so jih domov, rekoč, da »manjšina s trga Tahrir« predstavlja največjo oviro stabilnosti in gospodarskemu okrevanju Egipta.

Mursi je sredi prvega leta svoje vladavine zaradi spopada s preostanki Mubarakovega režima precej na hitro spremenil ustavo in državo koreniteje popeljal v sistem šeriatskega prava. Bratovščina je torej spremenila podobo Egipta zgolj po meri večinskega dela prebivalstva, s čimer ni upoštevala, da se je po revoluciji država predstavljala v vsej svoji družbeni raznolikosti. Državni aparat je ostal šibek. Nič se ni spremenilo tudi glede represivnih pristopov oblasti, edina razlika je bila, da so tokrat na udaru Muslimanske bratovščine pristali njihovi kritiki. Revolucija je sicer prinesla prve svobodne volitve, ni pa spremenila logike, da je država plen ene politične opcije. Mursi se je v preteklih dneh skliceval na svojo legitimnost demokratično izvoljenega predsednika. Toda to legitimnost je lanskega novembra sam odpravil s sprejetjem predsedniškega dekreta, ki je njegove odločitve izvzel nadzoru sodne veje oblasti. Mubarakovo diktaturo je po drugih svobodnih volitvah v Egiptu oživel pod demokratično preobleko in z verskim predznakom. Kljub vseobsegajočim predsedniškim pristojnostim in krepki parlamentarni večini se je Muslimanska bratovščina povrh izkazala še za nesposobno državo popeljati iz gospodarskih težav. To je bila zmes, ki je ob prvi obletnici Mursijevega predsednikovanja na ceste privabila tudi nekdanje podpornike Mubarakovega režima in oživela gonilne sile sekularnega protestniškega gibanja.

Vojska je očitno razumela, da je bila revolucija izpred poltretjega leta uperjena tudi proti 60-letni vojaški vladavini državi. Da bi ponovno poskušala vsaj za daljši čas prevzeti oblast, za zdaj ni videti, čeprav bo morda v to prisiljena. Egipt je v preteklih dneh postal globoko polarizirana država. Ko je včeraj pozno zvečer šef generalštaba al Sisi v družbi vodje opozicije Mohameda el Baradeja, voditelja vrhovne verske avtoritete sunitov v državi Al Azharja in vodje koptov predstavljal program politične tranzicije, je pošiljal pomembno sporočilo enotnosti nasprotujočima si taboroma. Bo to sporočilo padlo na plodna tla? Državni udar nad demokratično izvoljenim predsednikom v Muslimanski bratovščini že opisujejo kot katastrofalno sporočilo arabskemu svetu, da demokracija in islam nista združljiva. Egipt se nahaja na razpotju pred novo tranzicijo. Ves arabski svet gleda, ali ga bo ta pahnila v državljansko vojno ali korak bliže demokraciji za vse.