»Preprosta kmečka pamet, trma in vztrajnost tudi meni v kolesarstvu dostikrat pridejo prav. Zagotovo mi to, da prihajam s kmečkega okolja, pomaga pri športu. In verjetno ne le meni. Imamo privzgojene določene delovne navade, vajeni smo reda, točnosti. Verjetno je nekaj na tem, da nam uspeva. Verjetno tudi drugače gledamo na neki malce oddaljen cilj. Na kmetih vemo, da moramo nekaj posejati, da potem čez čas lahko žanjemo; tako kot v športu, ko moramo trenirati, da potem dosežemo več,« o pozitivnih plateh kmečkih korenin razmišlja Luka Pibernik.

To ime si velja zapomniti. Če boste tja do junija 2014 na cesti v kolesarskem dresu državnega prvaka z reklamo Radenske videli drobnega fanta najstniškega obraza, je to Pibernik. Osvojitev absolutnega naslova državnega prvaka minuli teden v Gabrju pod Gorjanci še ne 20-letnega kolesarja iz Suhadol pri Komendi je zagotovo eno največjih presenečenj v zgodovini prvenstev, a zgolj če ne poznamo Pibernikove športne zgodovine.

Zaveda se, da je še dolga pot, da bo kot Aleksej Lutsenko, kolesar Astane, ki ga te dni še posebej spremlja na Touru kot enega redkih mladih kolesarjev, morda stopil na pot velikega profesionalca. Lutsenko, včeraj je blestel v begu, je svetovni prvak med mlajšimi člani. Z istega lanskega prvenstva v Valkenburgu, na katerem je Pibernik osvojil peto mesto. S tem da je bil »Skadolc«, kot se se narečno imenujejo prebivalci vasice na ravnici ob Pšati, na Nizozemskem do zaključnega sprinta, ki je tudi njegova najmočnejša prvina, le pomočnik Janu Polancu. Če ne bi čakal kapetana, bi morda imel kolajno.

Enako je bilo tudi na dirki Po Sloveniji, kjer je Polanc osvojil drugo mesto. Pibernik je bil tisti, ki je v dolini Soče opravil glavnino dela, a se zaradi te vloge vodonoše in rezalca vetra ne pritožuje. Le govori, da dirka, kot se je v sedmih letih naučil v Rogu. Nad kolesarstvom se ni navdušil zaradi tradicionalne dirke »Mlinčki race«, največje vaške dirke MTB na svetu, ki sredi novembra v Suhadole kljub le štirikilometrski razdalji privabi najmočnejšo konkurenco (še ni zmagal, lani je bil 4.), temveč zaradi starejšega brata Klemena. Z njim je nekajkrat odšel navijat na dirke, potem pa je še sam začel.

A Klemen je vzdržal le eno člansko sezono, zdaj se kali za bodočega gospodarja na srednje veliki kmetiji za slovenske razmere. Mali Luka med mladimi, bolj razvitimi vrstniki ni posebej izstopal, zdaj je zrasel. Vendar njegovi sovaščani pravijo, da gre Luka poleti v sončnih dneh nemara večkrat na trening s fendtom kot z wilierjem. Le v ponedeljek po državnem prvenstvu so mu pri košnji otave doma prizanesli.

»No, nisem bil tako utrujen. Le vreme je poskrbelo, da sem se lahko spočil in doumel, kaj sem z naslovom državnega prvaka dosegel,« se je pošalil. »Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko mi je Borut Božič prišel posebej čestitat in vprašat, ali se zavedam, kaj sem dosegel. Ko sem mu odvrnil, da bom lahko leto dni majico prvaka vozil okoli, mi je v šali dejal, da me bo malo za ušesa,« se spomni primopredaje. Že lani v Mirni Peči je bil blizu. In to na kakšen način! Bil je v begu, a ga je potem trener Marko Polanc s trdimi besedami, tako pravijo, »prepričal«, naj počaka skupino z najboljšimi. V sprintu sta ga iz jeze ugnala le Božič in Marko Kump, medtem ko je ugnal Grega Boleta in Luka Mezgeca. Že lani je bilo to za novinca v članski konkurenci nekaj izjemnega.

Obramba naslova med mlajšimi člani je bila, ko se je v Gabrju znašel v begu, prva taktična različica. Ko je uvidel, da bo ugnal drugega kmečkega fanta iz Podblice Mateja Mohoriča, je vzel na merek še starejša, Mateja Mugerlija, trenutno vodilnega kolesarja Evropa Toura iz druge uvrščene ekipe na tej lestvici Adria Mobil, in Jureta Golčerja, trenutno 12. na dirki Po Avstriji. Prav to še dodatno osvetljuje, kaj pomeni zmagati na prvenstvu dvanajste države s svetovnih lestvic, kar mu je Božič želel posebej položiti pod čelado. »Videti je, da se mi na velikih dirkah vedno dobro izide. Ne vem, kako, a očitno vse prav naredim.«

No, ko je na cesti, je vse pod nadzorom trenerja Marka Polanca, ki bi si zaslužil posebno lovoriko za vzgojo mladih upov, ter mentorja Andreja Hauptmana. Hempi, bronasti s svetovnega prvenstva, je tudi Piberniku vzornik. In menedžer. Ne Orica, Sky, Omega Pharma, Astana in druge te dni bolj zveneče ekipe, Lampre je njegova sanjska ekipa. »Zato, ker bom verjetno tam najprej dobil priložnost. Zavedam se, da sem še mlad za ta preskok in bo še nekaj časa preteklo. Če sem pravi, bom do tedaj že nanizal še nekaj rezultatov, če ne bom, nisem za tja. Upam pa, da bom čim prej tam kot Lutsenko,« razmišlja preprosto. Zdrava kolesarska pamet, bi dejali.