Odraščajoči otroci nočejo več z nama na dopust. Kaj naj storiva?

Najstniki še vedno potrebujejo starše

Ko otroci odraščajo, postanejo v njihovem življenju vedno pomembnejši vrstniki in odnosi z njimi. Včasih dajejo vtis, da si ne želijo več bližine staršev oziroma da staršev ne potrebujejo več, kar pa je daleč od resnice. Mladostniki še vedno potrebujejo starše, njihovo pozornost, ljubezen in občutek pripadnosti, mogoče še celo bolj kot takrat, ko so bili mlajši. So namreč v obdobju, ko se vse spreminja z vrtoglavo hitrostjo in ko so pod pritiski velikih pričakovanj na različnih področjih življenja zelo ranljivi ter potrebujejo nekoga, ki je ob njih, na kogar se lahko zanesejo in oprejo, ki jih sprejme takšne, kot so.

Vse to se po navadi začne kazati tudi pri načrtovanju skupnih počitnic, ko postane vse, kar starši predlagajo, dolgočasno in »brez zveze«, ker si otroci čas dopustovanja predstavljalo povsem drugače, kot je bilo do sedaj, ko so odhajali na dopust s starši. Še posebno od 15. do 19. leta starosti se pogosto zgodi, da otroci ne želijo več na dopust s starši. To lahko povzroči veliko stisko za oboje. Otroci si želijo na dopust s svojimi prijatelji, saj imajo občutek, da je to na neki način kazalec njihove zrelosti, odraslosti, odgovornosti in samostojnosti. Svoje želje pogosto podkrepijo s trditvijo, da vsi drugi vrstniki že lahko gredo sami na dopust, samo njihovi starši po nepotrebnem komplicirajo. Zagotovo pa so v velikem stresu in stiski tudi starši, ki se lahko odzovejo na različne načine. Ob odraščajočem otroku se lahko počutijo nemočni, krivi, zavrnjeni in nepotrebni, zaradi česar mu v vsem popuščajo, kar se zgodi tudi ob ideji, da bi šli otroci na počitnice s prijatelji. Mladostnik se ob tem v nasprotju s pričakovanji ne počuti dobro, na počitnice odhaja z občutki, da za starše ni pomemben, da jim je vseeno zanj, kar lahko vodi v vedno večje in nevarnejše izzive.

Po drugi strani se lahko starši v svoji nemoči, jezi in občutku izgube nadzora nad otrokom odzovejo zelo odločno in mu pod nobenim pogojem, ne glede na argumente, ne dovolijo iti na dopust s prijatelji. Ob tem se odraščajoči otrok počuti popolnoma nerazumljenega, nemočnega, nesprejetega in neljubljenega ter se po navadi odzove na dva načina obupa: popusti in se neha truditi za svojo samostojnost ali pa se upre še močneje.

Kdaj je pravi čas za samostojno dopustovanje?

Najbolj stresna za starše je odločitev, kdaj je pravi čas, da se otroci odpravijo na dopust s prijatelji. Nekateri starši se ob lastni nemoči, strahu, jezi, žalosti, ki jo čutijo ob odraščajočem otroku, zavedo, da se z vsemi temi občutki sooča tudi njihov otrok, da jih ne želi zavrniti, pač pa da bolj ali manj uspešno išče načine in poti k vedno večji samostojnosti in neodvisnosti. Na otrokove izzive se odzovejo tako, da si vzamejo čas, se z njim pogovorijo, so pripravljeni poslušati argumente in vztrajati. Zanima jih in želijo vedeti, kje bo njihov otrok, kdo so prijatelji, s katerimi bo odšel na dopust, kdaj se vrnejo, kdo od odraslih bo z njimi. Pomembno je, da je ob otroku odrasla oseba, ki jo starši poznajo in ji zaupajo. Zato je zelo pomembno, da starši s tem odraslim vzpostavijo stik, se z njim pogovorijo in si izmenjajo telefonske številke, da se lahko pokličejo v primeru težav ali zgolj za izmenjavo informacij. Ko tako skupaj z mladostnikom postavijo varne okvire in meje, znotraj katerih je dopust s prijatelji izvedljiv, se bo ta počutil dobro: vedel bo, da je slišan in da ga starši jemljejo resno ter jim ni vseeno za to, kar čuti, misli in doživlja. Hkrati se bo zavedal, da je staršem pomemben, da si vzamejo čas zanj in da jim ni vseeno, kaj se z njim dogaja, da ga imajo radi. Najstnik se bo ob tem počutil varnega in vrednega zaupanja ter bo zmogel rasti k vedno večji odgovornosti in samostojnosti.