Če pustimo ob strani dejstvo, da je Slovenijo na desetdnevnem tekmovanju zastopalo kar 143 športnikov in športnic (skupaj s trenerji, funkcionarji in drugimi več kot 200-članska delegacija!) in da je to stalo več kot 300.000 evrov, bode v oči predvsem vrednotenje slovenskih dosežkov na igrah. Nekdo si lahko na dokaj lahek način zagotovi status športnika mednarodnega razreda, saj se mora – ne glede na konkurenco ter njeno množičnost in kakovost – uvrstiti med najboljše tri. V nekaterih športih, na primer atletiki, plavanju, rokometu..., je bila udeležba na solidni ravni, v večini drugih pa je šlo bolj po sloganu »Turizem smo ljudje« oziroma z udeležbo tekmovalcev iz druge ali celo tretje kakovostne lige.

Glede na uspehe na sredozemskih igrah se ne delijo le kolajne, ampak tudi statusi športnikov in športnic mednarodnega razreda. In pridejo do bistva oziroma jedra spora – kategorizacije športov, ki določa vrednost posameznega športa pri nas. Če pogledamo seznam športnikov svetovnega razreda v Sloveniji z dne 1. julija 2013, na katerem je 149 imen iz 27 športov, se lahko le zgrozimo. Med kolektivnimi športi imata ta status le rokomet (17) in košarka (16), o nogometu, hokeju na ledu in odbojki pa ni ne duha ne sluha!

Če odštejemo ekipna športa, so po številu športnikov svetovnega razreda na vrhu kajak/kanu (15), ples (11), veslanje (9) in judo (8). Kako jih ima lahko ples enajst, atletika pa le enega – toliko kot boks, kegljanje, umetnostno kotalkanje, paraski ali kasting, disciplina v ribištvu? Naključje? Niti ne, če pogledate sestavo vodilnih – glede na to, iz katerih športov prihajajo – na OKS, direktoratih, odborih... In še tole: na osnovi kategorizacije športov glede na število športnikov svetovnega in mednarodnega razreda se deli tudi državni denar ministrstva in fundacije. Denar pa je sveta vladar, mar ne?