Nabor držav, ki jih je Edi zaprosil za azil, je resnično impozanten: od Ekvadorja, ki na svoji londonski ambasadi gosti že drugega svetovnega gofljača Juliana Assangea (prav on naj bi zmedel osebje na ambasadi, da so Snowdnu izdali začasni potni list in letalsko vozovnico iz Hongkonga do Moskve), Islandije, Avstrije, Bolivije, Brazilije, Kitajske, Kube do nevtralne Švice in ZDA izrazito nenaklonjene Venezuele. Kljub temu da je večini držav s tem povzročil vsaj sitnosti, če ne celo resne diplomatske krize, smo v Sloveniji najprej začeli iskati razloge, zakaj za hudiča ni za azil zaprosil tudi nas. Odgovor je zelo preprost: nihče v tej državi si ne upa postaviti se po robu informacijski pooblaščenki, ki bi preveč zgovornemu Snowdnu nemudoma zaprla usta. Kakšno razkrivanje osebnih podatkov, a ste na glavo padli! In to v državi, kjer vam operater mobilne telefonije na izpisku prekrije klicane številke, ker je to oseben podatek, katerega razkritje bi nas lahko pahnilo v nesrečo ali šok, saj je v tiskani obliki podatek o klicanih precej bolj grozljiv, kot če ga poiščemo v zgodovini klicev na telefonu. Prevarani možje in žene pa se bodo – brez skrbi – prav tako zlahka dokopali do telefona prevarantskega partnerja kot do izpiska. V taki državi torej snowdensko ovaduštvo nima možnosti za preživetje.
Obstaja pa še druga teorija, da je namreč računalniški geek 21 držav izbral povsem naključno, med igranjem kakšne strateške računalniške igrice na svojem iphonu, in prošnje za azil poslal kot slepilni manever. Govori se namreč, da je Snowden velik ljubitelj Toma Hanksa in njegovih filmov, še posebej tistega Terminal, ki je holivudsko pocukrana različica resnične zgodbe Iranca Mehrana Karimija Nasserija. Mehran je od avgusta 1988 do julija 2006 živel na terminalu ena pariškega letališča Charles de Gaulle. Brez potnega lista, brez državljanstva, s statusom begunca. Snowden, kot tipični produkt ameriške TV/Hollywood vzgoje, seveda ne ve nič o resnični zgodbi, misli, da se bo kot Hanks prehranjeval v Burger Kingu in da mu bo družbo delala Catherine Zeta-Jones, o njegovi usodi pa bo odločala prelestna Zoe Saldana. A življenje ni film in Edi je pristal na mednarodnem terminalu ruskega letališča, kjer nimajo Burger Kinga, le Mamo Rašo, kjer ni Starbucksa, le Caffe Ritazza, Catherine pa zadnja leta ne hodi prav pogosto tam mimo. Še posebej ne v uniformi stevardese, ki bi vpijala solze prekerca Edija.
Ako bi torej Edi sledil originalni zgodbi, ga čaka slabih 18 let srkanja ruske kave in grizljanja pirošk, če se ga bo seveda kdo od zaposlenih na letališču usmilil. A še vedno so njegove opcije precej boljše, kot če bi – bog ne daj – priletel na Brnik in tam obvisel za 18 let. Skoraj zanesljivo bi ga pobralo od dolgčasa.
