Toda Štajerci so ponosni ljudje. Če že morajo požreti, da se vse velike politične odločitve sprejemajo v Ljubljani, kjer se deli tudi denar, da se morajo na dopust najpogosteje odpraviti z brniškega (beri: ljubljanskega) letališča, ker je mariborsko že nekaj let na smrtni postelji in so letala enkrat v zraku, spet drugič na tleh, in da so jih obšli kot gostitelja največjega športnega dogodka na naših tleh v času samostojnosti, evropskega prvenstva v košarki, so, ko beseda nanese na nogomet, polni sreče in optimizma.

Z razlogom. Nogometni klub Maribor je biser mesta in regije, ne zgolj zavoljo treh zaporednih naslovov prvaka in skupno devetih lovorik v zadnjih šestih letih – o čem podobnem lahko njihovi največji tekmeci, katerih domovanje je v Stožicah, zgolj sanjajo – temveč zaradi statusa, ki so si ga priigrali tudi z rednim nastopanjem v Evropi. NK Maribor je postal urejen klub, kjer plačila zaposlenim ne zamujajo in katerega finančno stanje je tako rožnato, da bi kot edini v državi lahko preživel brez botrstva glavnega pokrovitelja. NK Maribor je preprosto najboljše podjetje v regiji. Zato je dogodke, ki jih je sprožil odstop športnega direktorja Zlatka Zahovića, ko so se navijaške vijole nemudoma zbrale na stadionu v Ljudskem vrtu ter tudi s podpisovanjem peticije – podpisal jo je tudi župan Fištravec – podprle nekdanjega zvezdnika evropske lige prvakov, mogoče razumeti tudi kot boj za eno izmed zadnjih zdravih podjetij, ki je s predstavami na nogometni zelenici v teh težkih gospodarskih časih razveseljevalo desettisoče.

Kdor pozna Zlatka Zahovića, dobro ve, da je vsaka beseda, ki jo izgovori, ali pismo, ki ga napiše, dobro premišljeno. In prav nihče, ki je prebral njegove besede, da odstopa zaradi sebe, iztrošenosti, izčrpanosti in pomanjkanja energije, jim ne more oporekati, saj karizmatični Mariborčan nikoli ni bil polovičar in je delo, bodisi kot profesionalni nogometaš bodisi kot športni direktor, opravljal 24 ur na dan. Prav zato, ker je bil nogomet del njegovega življenja blizu 40 let, je skorajda nemogoče verjeti, da bi se mu odrekel in nanj pozabil.

Kako dolgo bo trajal medijski molk in s kako zelo senzacionalno novico ga bo svetovljan, ki je živel v velemestih Beogradu, Portu, Lizboni, Pireju in Valencii, prekinil, bo pokazal šele čas. V tem času pa ga bodo vsi, ki so tako ali drugače del slovenskega nogometa, gotovo pogrešali. Tudi tisti, ki jih je psoval kot ljubljanske pi..., svinje in prasce. Zato ne čudi niti hitra reakcija botra ljubljanskega kluba Izeta Rastoderja, ki je dejal, da brez Zahovića Olimpija ne bo nič boljša. Bodo pa zato, ker jih ne bo podžgal, ljubljanski nogometaši gotovo manj motivirani.

In ne pozabimo: Zlatko Zahović je mojster igranja šaha, večino partij, ki jih je odigral, pa je končal kot zmagovalec. Bodisi na nogometnem igrišču ali zunaj njega. Ker sam pravi, da se ne vidi na čelu nogometne zveze, je edina neizpolnjena želja trenerska funkcija v kakšnem uglednem evropskem klubu. Po njegovih besedah si je v nekaj dneh energijo nemogoče povrniti, zato zna molk trajati nekaj dlje. A bodimo prepričani, presenetil nas bo, kot nas je vedno doslej!