»Poljubljal sem pločnik. Znova. Nič ni zlomljenega, le veliko kože manjka,« je v Bastii, potem ko je tri kilometre pred ciljem prvega dne s hrbtom drsel po asfaltu in zadel tudi ob robnik, Jani Brajkovič tvitnil o posledicah skupinskega padca. Ne samo padec, prva dva dneva 100. Tour de Francea na slikoviti Korziki je bilo že toliko pestrih zgodb, kot da ne bila za kolesarji zgolj desetina dirke. Zmagi mladega nemškega sprinterja Marcela Kittla (Argos Shimano) v soboto in Belgijca Jana Bakelandsa (RadioShack) je zasenčil šofer avtobusa avstralske ekipe Orica GreenEdge.
Čeprav se zdi organizacija Toura popolna, je Murphy le dodal nekaj k stoletni zgodovini Toura. Visok avtobus avstralske ekipe, ki je dve leti vozil po svetu in prevozil tudi pol Slovenije, se je zataknil ob kovinsko konstrukcijo ciljnega loka, in to v času, ko je bila glavnima manj kot deset kilometrov pred ciljem. Prav nasprotujoče informacije organizatorjev s ciljnega prostora, ki so jih prek radijskih zvez športnih direktorjev dobivali tudi kolesarji, so še povečale napetost in zmedo. Posledično tudi za padec.
»Najprej smo slišali, da je avtobus podrl ciljno tablo, da bo cilj tri kilometre prej, potem so to preklicali. Med nami je bilo zaradi tega prav v zadnjih kilometrih še več živčnosti kot običajno. Dobro, da se je Sagan v padcu le ulegel in da ni bilo nič hujšega,« je delček prvega dneva 100. Toura opisal Kristijan Koren, ki je drugi dan svojega kapetana kljub izjemnemu garanju popeljal le do slovesa prvega poraženca, kot imenujejo drugouvrščenega. V padcu je asa potegnil Kittel. »Ko so padli, sem le pogledal okoli sebe. Ni bilo Sagana in Cavendisha. Nisem vedel za zmedo na cilju. Direktor je nekaj vpil po radiu, a zaradi glasnih navijačev nisem razločil besed. Dobro, da so umaknili avtobus, da je cilj sploh bil,« si je dal Marcel Kittel duška po uspehu kariere.
Prav etapna zmaga in posledično tudi rumena majica Jana Bakelandsa je še lepši primer, kako pestro je kolesarstvo. Od etapne zmage med upi na Tour de l'Avenir 2008 med profesionalci sploh še ni zmagal. Nizal je le vpise v zdravniški karton. V ekipo RadioShack za Tour je bil uvrščen tik pred dvanajsto. V Ajacciu je presenetil vse. Tudi sebe. Med šesterico Fuglsang, Chavanel, Flecha, Mori, Izagiore, s katerimi so bežali skupini v zadnjih kilometrih, se ni znašel naključno, saj je to del njegove vloge pomočnika. Da mu je uspelo ubežati, gre v veliki meri tudi za splet naključij.
»Šesterica je bila teoretična dovolj močna, da bi zmogla skupaj pripeljati do cilja pred preostalimi, vendar sem čutil, da drugi ne vozijo na polno in taktizirajo. Nisem razumel tega, niti se s tem nisem sprijaznil. Da bi videl le novo zmago Sagana? Bil sem močnejši od drugih ali pa mi niso sledili. Ko se je naredila razlika, sem le pritiskal, kot se je dalo. Občutek zmagati etapo na Touru, je neverjeten, prav tako rumena majica. Imam jo prvič in morda zadnjič. Končno luč na koncu predora,« je povedal Jan Bakelands, ki bo glavna zvezda današnje zadnje etape po slikoviti Korziki.