Mladi avstralski zgodovinar Ben Urwand zdaj celo trdi, da so v 30. letih hollywoodski studii z vsemi svojimi judovskimi šefi »kolaborirali« z nacisti in izvajali avtocenzuro. Na tak način so si v Hollywoodu zavarovali dostop do nemškega trga po Hitlerjevem prihodu na oblast leta 1933. Tako v 30. letih ni bilo hollywoodskih filmov, v katerih bi napadali naciste ali obsojali nemško preganjanje Judov. Chaplinov Veliki diktator je na primer nastal šele leta 1940, ko v Hollywoodu ob veliki vojni v Evropi seveda niso mogli več ostati nevtralni.
Ben Urwand v knjigi The Collaboration: Hollywood's Pact With Hitler (Kolaboracija: pakt Hollywooda s Hitlerjem), ki bo izšla jeseni, med drugim dokazuje, da so se pred vojno vodje hollywoodskih studiev redno srečevali z nemškim konzulom iz Los Angelesa, ki je tako vplival na nastajanje filmov.
Izgubljeno v prevodu
Nekateri zgodovinarji menijo, da Urwand z izrazom »kolaboracija« pretirava in da ga uporablja neustrezno. Dobičkaželjni filmarji naj se tako na primer ne bi mogli primerjati s francosko vichyjsko vlado ali z Norvežanom Vidkunom Quislingom. Mladi zgodovinar pa trdi, da sta izraz kolaboracija (»collaboration«) uporabljali tako nemška kot hollywoodska stran v medsebojnih odnosih. Vendar je 35-letni Urwand zamolčal, da so nacisti uporabljali pomensko nevtralno besedo »Zusammenarbeit« (sodelovanje) in ne precej zloglasnega izraza »Kollaboration«, ki pomeni narodno izdajstvo. Očitno pa je izrabil možnost, da lahko v angleščini ena beseda pomeni oboje.
Sicer je že dolgo znano, da se je nacistična vlada vmešavala v hollywoodsko filmsko industrijo v zlatih 30. letih. Tednik Newsweek je leta 1937 prvo stran celo opremil z naslovom Hitlerjeva dolga roka seže do Hollywooda. Toda Urwand želi pokazati, da je bil ta vpliv veliko večji, kot se je menilo doslej. Šefi hollywoodskih studiev, ki so bili največkrat Judje, so tako izločali prizore, ki ne bi bili všeč nacistom, tudi če je bil film namenjen predvsem ameriškemu občinstvu. Včasih pa so dodajali v filme utrinke, ki so bili v skladu z nacistično propagando. Neki dokument ameriškega trgovskega atašeja celo dokazuje, da je družba Metro-Goldwyn-Mayer, ki jo predstavlja rjoveči lev na začetku vsakega filma, še konec leta 1938 pomagala pri financiranju nemške oborožitve, ker je moralo nekaj dobička od predvajanja filmov ostati v Nemčiji.
Ustrežljivi Hollywood
V Hollywoodu so morali biti v 30. letih toliko bolj obzirni do nacistov, ker sta Hitler in Goebbels dobro vedela, kakšen vpliv ima film na javno mnenje. Decembra 1930, še preden so prišli na oblast, so nacisti poskušali na vse možne načine preprečiti predvajanje filma Na zahodu nič novega po romanu Ericha Marie Remarqua. Med drugim so v dvorane, kjer so predvajali film, spuščali podgane.
Nekaj let pozneje so v Hollywoodu v filmu Življenje Emila Zolaja iz vseh dialogov odstranili besedo Jud. To vsekakor ni bilo lahko, saj se je veliki francoski pisatelj in popisovalec francoske družbe iz druge polovice 19. stoletja izkazal tudi kot borec za človekove pravice, ko je s svojim nastopom rešil Alfreda Dreyfusa, oficirja judovskega rodu, ki so ga po krivem obdolžili vohunjenja za Nemčijo. Francoski antisemitizem pa je doživel svoj vrhunec ravno v velikih demonstracijah desnice, ki je v Dreyfusu in tudi v Zolaju videla izdajalca. Tako osiromašen film Življenje Emila Zolaja pa so si kot prvi lahko ogledali prav predstavniki nacistične Nemčije.
Že leta 1933 so za protinacistični film Pobesneli pes Evrope snemanje preprečili sami predstavniki ameriških Judov, ker so se bali, da bo v Evropi spodbudil antisemitizem. Hollywoodu je to prišlo prav. »V Nemčiji nam gre posel odlično od rok,« naj bi tedaj dejal Louis B. Mayer, znani ameriški producent judovskega rodu, »in če bom imel kaj besede, tega filma ne bomo snemali.« Vsega skupaj naj bi v Hollywoodu zaradi poslovnih interesov v Nemčiji preprečili snemanje 20 načrtovanih filmov, gotovo pa se je tudi že načrtovanje prilagajalo nacistom. Sodelovanje z nacisti se je nekaj časa nadaljevalo tudi po velikem pogromu nad Judi v Nemčiji novembra 1938.