In dan, ki ne more biti drugačen, kajti predsednica vlade Alenka Bratušek trdi, da »v tem trenutku dobrih rešitev ni«. Kar je na prvi pogled izjava, ki ji ni mogoče ugovarjati. V tem trenutku je držav brez dobrih rešitev več kot onih, ki jih imajo. Da jih nima slovenska vlada oziroma da jih ni za Slovenijo, zato ne zveni kot prav presenetljiva trditev. A tudi kot posebno spodbudna ne, še zlasti, ker jo je izrekla predsednica vlade, ki se sicer poudarjeno trudi z narodno-spodbujevalno, eh, ja, kajpak, pozitivno (vemo, kaj je treba, zmoremo sami, potrebujemo le čas, ne denarja, Slovenija ni Ciper itd.) retoriko.

Tako prebujeni dvom o samoumevnosti izjave o neobstoju dobrih rešitev velja zato kratko razčleniti. Kaj pomeni, denimo, »v tem trenutku«: kako dolg je, kako daleč nazaj (če) in kako daleč naprej (če) sega pojem tega trenutka? Je opredelitev trenutka sploh časovna ali pa nemara »stvarna«, odvisna od, recimo, mandata te vlade (kar se ne zdi prav logično, ker bi s tem Bratuškova namreč povedala, da od njene vlade ne gre pričakovati dobrih rešitev)? Ali pa je s trenutkom premierka mislila na stanje javnih financ in vsega drugega v državi, pa še na pritisk Bruslja in finančnih trgov, skratka na podedovane »domače« in zunanje okoliščine?

Prav verjetno tudi tega ni, saj bi to pomenilo, da dobrih rešitev sploh ni; okoliščine so, kakršne so, še več, če v takšnem okolju ni dobrih rešitev (ampak, kot lahko razumemo, le slabe), bodo razmere kmalu še slabše in potem bodo najbrž v nekem naslednjem »tem trenutku« na voljo v primerjavi z današnjimi slabimi samo še slabše rešitve.

Toda, kaj so dobre rešitve? Kaj naj domnevamo, da je premierka mislila, ko je dejala, da dobrih ni oziroma – kaj so po njenem mnenju dobre rešitve?

Pri iskanju odgovora na to vprašanje takoj odpišimo možnost, da je s pridevnikom »dobre« Bratuškova mislila na takšne rešitve, ki obetajo uresničitev ciljev. O tem, da se bo Slovenija z vladnimi rešitvami prej ali slej izvlekla iz javnofinančnega brezna in oživila gospodarstvo ter zagotovila socialno državo in blaginjo prebivalstva, predsednica vlade preprosto ne more (no, ne bi smela) javno dvomiti. Kot najbolj široka se torej ponuja razlaga, da bi bile dobre rešitve takšne, da ne bi bilo treba niti varčevati, niti dvigati davkov, niti ničesar reformirati, niti zniževati plač, niti imeti brezposelnih, niti prodajati državne lastnine, niti sanirati bank… S tem, da takšnih dobrih rešitev ni, bi se spet lahko celo strinjali, nerodno je le, da jih potem niti »v tem trenutku« niti katerem drugem ne potrebujemo.

Ker ne vemo, katera merila predsednica vlade uporablja, da razlikuje dobre od slabih rešitev, zakaj je prepričana, da dobrih ni, vsaj ne v tem trenutku, poleg tega pa moramo zaradi lastnega duševnega zdravja domnevati, da nekdo, ki vodi izvršno oblast, v javnosti ne govori v tri dni, ne moremo biti nič drugega kot osupli, ko premierka v isti sapi delo vlade oceni kot uspešno. Že res, da Bratuškova ne slovi po doslednosti in vztrajanju pri lastnih stališčih, a razglasiti vlado brez dobrih rešitev za uspešno, je razmeroma pogumno celo za slovenske standarde.

V tem trenutku, ki je iz dneva v dan videti kot nov dan, je nemogoče napovedati, kdaj bodo spet dovoljene sanje. Gotovo pa nas po njih spet čaka nov dan.