»Tour je zame najlepša dirka. Tour je dirka vseh dirk,« so besede kolesarja Boruta Božiča, ki bi jih skoraj zagotovo ponovil vsak udeleženec, ki je imel čast nastopiti na najbolj ugledni, najbolj medijsko in z navijači v živo spremljani, najbogatejši, najbolj selektivni ali preprosto največji kolesarski dirki na svetu. Tour de France letos praznuje sto let.
Milijoni kilometrov, milijoni evrov, milijoni zgodb. Veličino Toura še najbolj opišejo detajli. Ni največje bitke brez ranjencev. Še posebno na Touru je zaradi izjemne zagrizenosti, ko vsak kolesar želi dobiti kanček pozornosti, veliko padcev in posledično poškodb. Ta plat je celo tako zanimiva, da imajo pri največjem belgijskem dnevniku celo posebno rubriko, kjer objavljajo uradni zdravstveni bilten poškodovanih kolesarjev.
Ko se je Jani Brajkovič po hudem padcu v peti etapi Toura 2011 (ključnica, pretres možganov) pritoževal nad necenzurirano objavo srhljivih fotografij okrvavljenega obraza, ker bi to lahko prestrašilo sina, če bi to videl v medijih, se s te plati zdi le kot del zgodb s Toura. »Spomnim se le zaviranja, potem ničesar več. Ko me je klubski zdravnik tik po padcu vprašal, ali lahko nadaljujem, nisem niti vedel, na kateri dirki sem. Najhuje, kar se kolesarju lahko zgodi, je, da mora domov. Zelo težko mi je bilo pri srcu, ker je Tour pač največja dirka, zanjo pa sem bil vrhunsko pripravljen,« se spominja Jani Brajkovič.
Tour zagotovo ne bi bil največji v domala vseh pogledih, če ne bi bilo zadaj izjemno močne organizacijske mašinerije. Od časa ustanovitve dirke 1903 pod okriljem časopisa L'Avto, urednika, prvega in potem dolgoletnega organizatorja Henrija Desgranga, je organizacija le rasla. Zdaj je pod okriljem družbe ASO (Amaury Sport Organization) v lastništvu družine Amaury, ki ima pod sabo tudi marketing in medije z največjim športnim dnevnikom L'Equipe vred. Razsežnost organizacije ponazarja njihovih 40 velikih mednarodnih športnih prireditev (Pariški maraton, Pariz–Dakar, Vuelta), ki potekajo več kot 220 dni. Tour je tudi zaradi tovrstnih izkušenj izpiljen do potankosti.
Kako se vse prepleta, še najbolj ponazarja naveza s športnim dnevnikom, ki ima zaradi virov velikokrat ekskluzivne podatke o temnih plateh, kot je doping. Očitno je doping ena najbolj prodajanih tem. Tour je posel. A ne zgolj to. Prav na Touru 1998 se je z afero Festina začelo čiščenje športa. Prav v tej luči je treba gledati stavek Lancea Armstronga, največjega padlega barona dirke, ki bi ga radi zbrisali iz vseh zgodb, ki je za Le Monde včeraj dejal: »V mojem času je bilo nemogoče zmagati na Touru brez dopinga.«
Bilanca, ki nima nikoli zaključnega računa, je za zdaj obetavna. Lanski Tour 2012 bo očitno eden najbolj čistih. V ospredju, celo do dvajsetega mesta, na katerem je bil Španec Alejandro Valverde, ni bil uvrščen nihče, ki bi si doslej kariero omadeževal z vpletenostjo v kakšno dopinško afero. Tudi po strogem pristopu je Tour oral ledino, čeprav so in očitno še bodo velik del kolateralne škode plačali tudi pošteni kolesarji. Sedanji slovenski selektor Martin Hvastija je moral leta 2004 pod pritiski organizatorja predčasno zapustiti Tour, za kar se mu je čez leta tedanji direktor dirke Leblanc osebno opravičil, češ da je bil pod pritiskom medijev.
Tour velja za največji vsakoletni športno-medijski dogodek na svetu, ne zasenčijo ga niti olimpijske igre in svetovno prvenstvo v nogometu. Je torej kaj čudnega, če je lani zmagal Brad Wiggins, letos pa je prvi favorit Chris Froome. Oba sta člana ekipe, ki jo podpira medijska korporacija Murdoch. Ko so dirko organizirali prvič, je veljalo, da je višina nagrade za zmagovalca tolikšna kot šestletni dohodek običajnega delavca. Do 100. izvedbe, kjer je vmes razsežnost in čas Toura doživelo zgolj 15 Slovencev, s Francem Abulnarjem leta 1936 kot prvim, je tudi denar vedno poganjal obročnike.
Denarni sklad je povezan z ekipami in nagradami in je zdaj težak 3,5 milijona evrov. Del razkrivajo posamezne postavke: 450.000 evrov dobi zmagovalec, 50.000 evrov najboljša ekipa, 25.000 nosilec zelene majice (njena šestdeseta obletnica bo letos), 8000 evrov etapni zmagovalec, 50.000 evrov vsaka izmed 22 ekip za stroške. Kot bi denar ležal na cesti.
Ali 2000 evrov odtehta naziv najbolj borbenega kolesarja dneva, bi lahko povedal Simon Špilak. Le dva dni prej je v gorski etapi zaradi bolezni in obilice prometa, ki je zagozdil cesto, zaostal čez dovoljen limit, a so se mladega Prekmurca sodniki uvidevno usmilili. Z begom v gorski etapi so ga najboljši s Contadorjem ujeli šele nekaj kilometrov pred ciljem.
Tour poganja predvsem neizmerna želja po dokazovanju, nenehna motivacija. Brajkovič je lani v Parizu dejal: »Vse sem dal od sebe. Ne obžalujem ničesar, kar se je zgodilo. Letos Fortune nisem imel na svoji strani. Vem, to je Tour. Vsekakor se bom na Tour de France še vrnil!« In se je. Kristijan Koren bo vozil številko 15, Brajkovič številko 61. 42-letni Jens Voiht je pripravljen že šestnajstič, Avstralec Stuart O'Grady pa sedemnajstič.