Marko Perković Thompson, ki ga spremlja vsaj glas gorečega nacionalista, je na vprašanje o izbiri datuma koncerta vseh njegovih koncertov dejal, da mu mnogi očitajo (zlo)namernost z organizacijo zadnjega vsenarodnega glasbenega spektakla pred izgubo hrvaške nacionalne suverenosti. »To so neumnosti,« trdi, tako kot hrvaška vlada zagotavlja, da je včeraj na hitro spremenjen zakon o pravosodnem sodelovanju z EU povsem napačno predstavljen kot »lex Perkovićk«, ki naj bi nekdanjega udbovca in domnevnega organizatorja uboja hrvaškega disidenta Stjepana Đurekovića v Nemčiji leta 1983 rešil pred evropskim nalogom za prijetje.

Nevednost in ne sprenevedanje je tisto, kar je ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo najbolj očitno in predvsem obojestransko. Slikovito je to zvenelo v hrvaških medijih, ki so prenašali domislico, da je Hrvaška kot ne povsem faliran študent v dobrih osmih letih končala predvideni štiriletni študij, se zdaj veseli vseh položenih izpitov, ne ve pa, kakšna bo njena nadaljnja usoda. Ker je kampanjsko in ne z uležanim znanjem diplomirala in je še pred uradnim vstopom v že dokaj načet evropski klub postala nov šibki in ne povezovalni člen.

Hrvaška napaka je, da niso prebrali drobnega tiska evropskih pogodb, saj dandanes ne bi bilo nesporazumov, velja pa tudi nasprotno, namreč, da so jim ga ponudniki evropskih storitev zamolčali, podobno kot znajo to storiti zavarovalniški agentje, ko snubijo nove stranke. Zaplet tik pred slovesnim trenutkom, ki ga nista pripravljeni priznati niti nemška niti hrvaška vlada, je nadvse poveden. Primer Perković je odprt že leta in čeprav obe državi zdaj zatrjujeta, da nima nikakršne zveze z diplomatskim pelinom ob vstopu Hrvaške v EU, je zvarek očitno še bolj grenak. Ne gre pozabiti, da je Nemčija zadnja ratificirala včlanitev Hrvaške v EU, čeprav je imela Slovenija bolj snovne zadržke, še posebno simptomatično pa je, da je vlada v Zagrebu le nekaj dni zatem grobo postavila pod vprašaj pravni red EU, ne glede na to, da so se mu pred tem (z omejitvijo veljavnosti pripornega naloga) izognile Avstrija, Italija, Francija in Luksemburg. Merklova pred volitvami takšnega »pobalinstva« v vse bolj evroskeptični Nemčiji ni mogla spregledati, še manj pa bi lahko neposredno priznala, da je bila najnovejša širitev EU s še eno ekonomsko problematično članico njena napaka, kot je prepričanih vse več nemških volilcev. Obljuba premierju Milanoviću v slogu »vidimo se v Zagrebu, če bom v tretje kanclerka«, pove vse o pomislekih Merklove.

Edini relevantni vprašanji ob dogodku, ki se je moral zgoditi, čeprav ni bil nujno potreben, sta, kaj ima Hrvaška od članstva v EU in kaj ima EU od članstva Hrvaške. Odgovori so tako kakofonični, da ni najti kakšne prepoznavne melodije, še najmanj pa tisto uho božajočo dalmatinsko, ki prikliče tisoč kilometrov izjemne nove Unijine obale, za katero zdaj hrvaški mediji ugotavljajo, da je še bolj na razpolago grabežljivemu kapitalu kot črnogorsko primorje, ki ga privatizirajo samo Rusi. In kaj naj odgovori Slovenec, ki ga prav na dalmatinski obali sprašujejo po izkušnjah z EU? Racionalno: Zgledujte se po Avstrijcih, ne po nas. Sicer pa: živi bili, pa videli...