Zdaj več ali manj nabijamo ene in iste brezvsebinske mantre: da smo samostojni, da moramo ljubiti svojo domovino, da smo sami gospodarji na svojem ozemlju, da bomo premagali vse težave in da se na koncu predora kaže tista luč, ki smo jo prižgali pred dobrimi dvajsetimi leti.

Konec koncev gre le še za drajsanje forme, ki nima nobene vsebine več. Forme, ki se zgosti v topovskih salvah z ljubljanskega gradu, marširanju smešno kostumiranih praporščakov in pozdravu častne garde predsedniku Borutu Pahorju. Ta potem stisne še en patetičen govor in po desetih minutah bi lahko zaprli štacuno.

Kulturni performansi, ki sledijo, ne zanimajo nikogar več. Pa naj gre za vzneseno deklamiranje patriotskih stihov ali vizualno poveličevanje utripov srca. Če je bila letošnja simbolika v tem, da vsak utrip šteje in da smo izgubili kompas, je slednjega nacionalka izgubila že zdavnaj. Komu tam sploh pade na pamet, da za uvod pokaže Rosvito Pesek, ki napove dogodek in zajamra v svojem stilu nekaj takšnega: ja, ja, fajn, da smo danes tukaj, ampak bolj pomembno od tega, kar je tukaj, je to, koga ni tukaj. Skratka, štejejo tisti, ki manjkajo. V prvi vrsti osamosvojitveni junak, ki na novo piše zgodovino, ki na novo razlaga pomen besed Milana Kučana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« in ki z veseljem pripravlja alternativne proslave, alternativna zborovanja in proteste. Na osnovi tega potem nekaj dni poslušamo triade o delitvah, polarizacijah, porušenih mostovih, nesodelovanju in podobnih jajcih. Dejstvo je zelo preprosto: imamo pač junaka, ki ne mara nikogar. Junaka, ki najbolj uživa, če smo vsi skregani med seboj. Junaka, ki bo do konca življenja nasprotoval vsem, ki ne mislijo tako kot on.

Tako kot bosta na ekranih nacionalke preganjala vse drugače misleče Bojan Traven in Uroš Slak. Zadnja oddaje Pogledi Slovenije je bila naravnost briljantna. Bojan nam je dal hitri kurs novejše slovenske tajkunsko kriminalne zgodovine in vse skupaj zabelil z ugotovitvijo, da mora predsednica vlade Alenka Bratušek odstopiti. Zakaj? Preprosto zato, ker ni povedala vse resnice o prodaji našega največjega trgovca. Bojan in Uroš sta ugotovila nekaj pomembnega: v razvitih zahodnih demokracijah velja načelo, da je neizrečena resnica dojeta kot laž. Torej ne obstaja več standard, da lahko govoriš po resnici ali pa se lažeš. Ampak nadstandard, po katerem vsi lažejo. Namreč ni ga osebka na svetu, ki bi povedal vso resnico tega sveta. Skratka, lažeš že s tem, ker si na koncu postavil piko namesto vejice. Zagotovo bi lahko povedal še kaj. To preprosto pomeni, da nacionalka v svojih informativnih oddajah ne dela nič drugega, kot ves čas laže. Saj sama izbira teme, sogovornike, dolžino prispevkov in vse izjave krajša ali montira. En tak tekoči trak laži. To pa še ne opravičuje predsednice vlade, da z novinarske konference užaljeno odkoraka, ker ji gredo Travnova vprašanja na živce. Bolje bi bilo, če bi odkorakala s proslave, kjer jo je očitno zeblo…