O tem, kaj nekaj ali nekdo potrebuje, da postane kulten (kultno), so debate neskončne, ravno toliko je tudi definicij in pogojev. Pojem kultnega si tako skoraj vsak predstavlja drugače, verjetno pa bi se večina kar strinjala, da kultne zadeve določa skupina ljudi in da kultna zadeva postane, ko pokaže svojo neuklonljivost času, skratka, ko ima zveste spremljevalce skozi daljše obdobje. S tega vidika tako poznamo kultne filme, albume, pesmi pa osebnosti, predmete... In naj si še tako skušamo prikazati drugače, je dejstvo, da največ »kultnega« zagotovo prihaja iz dežele onkraj velike luže, Združenih držav Amerike. Kaj je vzrok za to, je tako rekoč brezpredmetno razpravljati, je pa ena izmed reči, ki si je že davno tega zaradi vpliva na motociklistično industrijo, popularno kulturo in celo življenjski slog množic skozi številne generacije prislužila status kultnega, tudi motocikel znamke Harley Davidson.

Ta prav v letošnjem letu praznuje častitljivo obletnico, 110. rojstni dan. To pomeni, da se je zgodba o teh uspešnih motociklih uradno začela pisati leta 1903, ko sta Williams S. Harley in Arthur Davidson v Milwaukeeju ustanovila podjetje, ki je sprva izdelovalo vozila s pomožnim motorjem. Že prej sta sicer s skupnimi močmi z motorjem opremila običajno kolo, a je bil ta prešibak in motorno kolo je bilo sposobno premagovati vzpetine okrog Milwaukeeja le s pomočjo pedal in človeškega pogona. Svoj prvi izdelek sta tako hitro zavrgla, a če nič drugega, se je izkazal za dragocen eksperiment, na podlagi katerega sta izdelala drugo generacijo motorja, ki pa je bila že nekaj povsem drugega. Kmalu se je tako začela pisati zgodba o uspehu in že hitro dosegla neslutene razsežnosti.

Vzponi in padci

Ker mladeničema idej in zanosa ni zmanjkalo, sta tudi med odjemalci hitro naletela na izjemen odziv in kmalu po koncu prve svetovne vojne je podjetje, ki sta ga poimenovala po svojih priimkih, že postalo največji svetovni proizvajalec motociklov z dobavitelji v kar 67 državah po svetu. In to na začetku 20. let prejšnjega stoletja! Naslednji korak je bil zato logičen: kot se to zgodi pri skorajda vseh večjih znamkah takšnih in drugačnih vozil, je tudi Harley Davidson po začetnem komercialnem uspehu svojo moč želel dokazati na dirkališčih. In to mu je uspelo v velikem slogu: na neki dirki je njegov motocikel, za krmilom katerega je sedel Otto Walker, slavil zmago in prvič presegel povprečno hitrost tedaj magičnih 100 milj na uro (dobrih 160 km/h). Toda kot se prav tako rado zgodi skorajda povsod, vzponom sledijo tudi padci. Huda gospodarska kriza na začetku 30. let prejšnjega stoletja je za podjetje pomenila velik udarec, proizvodnja pa se je z 21.000 v letu 1929 znižala na vsega 4000 dvokolesnikov štiri leta kasneje. Sledila je še druga svetovna vojna, a namesto da bi ta pomenila konec, je obdobje groze podjetje obrnilo v svoj prid in podpisalo pogodbo z ameriško vojsko. Vojakom so tako v uporabo predali 90.000 priljubljenih modelov WLA, posel pa nato nadaljevali tudi kasneje med korejsko vojno.

Seveda pa pozitivnega ugleda to Harleyju Davidsonu ni prineslo. Še več, zaradi filmov, posnetih v 50. in 60. letih, v katerih so igrali naslovne vloge motoristi na robu zakona, ki povzročajo težave in so veliki pretepači, so prodajne številke znova močno upadle, podjetje na robu finančnega zloma pa so leta 1981 prodali skupini 13 investitorjev za vsega 80 milijonov dolarjev. Da bi rešili podjetje, so se zaposleni celo odrekli svojim privilegijem, racionalizirali so proizvodnjo, zmanjšali stroške, povečali kakovost in podjetje znova popeljali na pot uspeha. Z modelom fat boy (v prevodu »debeli deček«) so znova prevzeli primat med težkimi motocikli (nad 750 ccm), a se morali hkrati braniti očitkov, da so si ime sposodili pri imenu jedrskih bomb fat man (debeli človek) in little boy (mali deček), ki so ju Američani odvrgli na Nagasaki in Hirošimo. Turbulentna pa so bila za podjetje tudi zadnja leta, čeprav so se pri razvoju po pomoč obrnili celo na nemškega Porscheja in skupaj razvili motor revolution, ki je bil sprva naprodaj v modelu VRSC V-rod.

Filmska zvezda

Čeprav bo marsikateri ljubitelj motociklov dejal, da se harleyji ne morejo primerjati z modernimi japonskimi, pa so tudi Američani naredili tehnološki korak naprej. Edino, kar sledi tradiciji, so valji v obliki črke V, a pod kotom 60 stopinj. Harleyji davidsoni so danes tudi hitri, saj voznika popeljejo prek 200 km/h. Če so se sprva z njimi vozili rokerji delavskega razreda, danes na sedežu harleyja davidsona vidimo tudi premožne ljudi – menedžerje, pravnike, svetovalce podjetij ter velike filmske in športne zvezde. Še leta 1987 je bila tako polovica kupcev harleyjev mlajših od 35 let, danes je takšnih le še 15 odstotkov, po raziskavi iz leta 2005 pa je povprečna starost lastnika zrasla na skoraj 47 let. Po isti raziskavi pa večini vožnja z njim predstavlja v prvi vrsti enako: sprostitev v naravnem okolju, ki jih navdaja s čustvi, povezanimi z idejo neomejene svobode. Harley davidson je ob tem predhodnik vseh čoperjev, motor pa ob delovanju oddaja tipične vibracije in zvok, ki ga lahko poimenujemo kar harleyjev zvok. Ko motor prosto teče, se sliši globoko brbotanje, ki se pri pospeševanju spremeni v oglušujoč zvok, ta pa nato preide v zamolklo gromenje. Igra zvoka je tako spektakularna, da potencialnega kupca hitro prevzame. Tako ne čudi, da se po krizi, ki ji pri nas sicer še ni videti konca, število prodanih harleyjev davidsonov po svetu v zadnjem času znova dviga – lani so prodali 249.849 motociklov, kar je dobrih 6 odstotkov več kot leto poprej.

Seveda pa Harley Davidson niso samo motocikli, je cela (sub)kultura, ki se je razvila okrog njih. Tako samo licenčna uporaba loga v podobi različnih našitkov, majic in podobno predstavlja 5 odstotkov prihodkov podjetja (več kot 40 milijonov dolarjev že leta 2005). Tudi filmov, v katerih so motocikli znamke Harley Davidson odigrali pomembno »vlogo«, je vse polno, v spomin večine pa se prvi bržčas prikrade Easy Rider. Igralska zasedba Jack Nicholson, Dennis Hopper in Peter Fonda je pač zagotavljala uspeh, leto 1968, ko so ga posneli, pa je bilo zaradi ameriške vpletenosti v vietnamsko vojno prav tako nekaj posebnega. Ko se je tako v nekem prizoru moški, oblečen v usnjeno jakno in s čelado na glavi, poslikano v ameriško zastavo, usedel na motor, so številnim ameriškim domoljubom ob misli na vojno po licih polzele solze. Drugim pa se je v spomin vtisnil dvokolesnik – harley davidson hydraglide. V omenjenem filmu so uporabili štiri, doletela pa jih je različna usoda. Enega so ob koncu snemanja razbili in ga kasneje popravili, da je svoje mesto dobil v muzeju, tri pa so neznanci ukradli in jih verjetno prodali za mastne denarce. Prav tako pa je za mastne denarce, a predvsem za dober namen, svojega harleyja davidsona, ali bolje rečeno dva, prodal tudi znani ameriški televizijski voditelj Jay Leno. Prvega leta 2001 po terorističnem napadu na newyorška dvojčka, ko je svoj motocikel postavil na oder oddaje in vse svoje goste zaprosil, da se nanj podpišejo, kasneje pa ga je na dražbi prodal za 350.000 dolarjev in ves izkupiček namenil družinam žrtev v omenjeni tragediji. Podobno pa je storil tudi tri leta kasneje, le da je motocikel na dražbi prodal za neverjetnih 800.100 dolarjev, kar je po nekaterih podatkih najvišja cena, ki jo je harley davdison kadar koli dosegel na dražbi. Ves izkupiček pa je namenil žrtvam rušilnega cunamija v Aziji.