Če pa se srečamo na Hrvaškem, recimo, torej med tistimi, ki jih imamo za manj vredne, potem že med pogovorom o vremenu naš pogled blodi po pokrajini in prej ali slej najde kako odvrženo smet, zarjavelo ograjo, neprijaznega natakarja, da lahko odkimamo in zavzdihnemo: »O, kako bi mi to zrihtali, če bi bila tole Slovenija!« Variante so še: »če bi bilo naše«, »če bi bilo slovensko« in podobno. Pogovor se sproži po vseh državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi po arabskih državah sem ga že slišal, da o Grčiji ne govorim – na neki konferenci so nas gostitelji zalagali s predobro hrano, cvet slovenskega novinarstva pa je samo vzdihoval, kako bi mi porihtali vsako malenkost v hotelu s petimi zvezdicami, dokler ni nazadnje, pri slavnostni večerji, znan slovenski novinar odrinil krožnik in glasno izrazil ogorčenje: »Spet neki polnjeni melancani! Mar ti res ne znajo narediti dunajskega zrezka s pomfritom? O, kako bi mi to porihtali, če bi bilo naše!« Skratka, če bi bili svetovna velesila, ne bi izvažali demokracije, marveč dunajske s pomfritom. Razširjali bi torej simbolno hrano naših starih gospodarjev, kako uslužno! Siol.net