Pričakovati zadovoljivo zvočno projekcijo izvedb Brucknerjevega Te Deuma, točk Wagnerja in Verdija in Uverture 1812 Čajkovskega (z nekaterimi zborovskimi dodatki Buketoffa) bi bilo naivno. Ozvočenje je prizadevanjem glasbenikov odvzelo barvno figuriranje, jih dinamično povsem izravnalo ter dodalo nekaj šuma, kar še ne bi bilo usodno, če se akustični pogoji igranja takšne muzike na prostem ne bi zajedali tudi v samo igro in glasbeno strukturo – iz zvočnikov so denimo velikokrat predirali le visoki toni Brucknerjevih razkošnih repetitivnih figur. Komunikacijski šum, nesporazum med odrom in občinstvom se je preselil tudi na sam oder. Že v stavku Te ergo je ta šum med glasbeniki preprečeval pravo zlitje pevskih in inštrumentalnih solističnih linij ter jasno zaznamoval glasbeni značaj izvedbe. Brucknerjeve sinkope so s tem postajale vse manj slovesne in dobivale nasilne poudarke, ta nasilnost pa je postajala tema večera, ki se je jasno usmerjal k Uverturi 1812 in zvočni obscenosti, kakršna odžene vsak poskus mišljenja glasbe kot občutljive človeške dejavnosti. Pretirano tehtanje in ocenjevanje podajanja glasbe je tako odveč, sam pa lahko izrazim le obžalovanje, da se je v projekt ujel mladinski orkester pod vodstvom Ivana Repušića. Iz tistega, kar je prihajalo iz ozvočenja, so se ob nekaj preočitnih koordinacijskih napakah kazali tudi redki obrisi profesionalne, virtuozno gibke igre Orkestra Purpur in želje po občutljivem delu z glasbeno snovjo. Nesporazum so bili tudi vizualni elementi linške umetniško-tehnološke organizacije Ars Electronica. Brali smo napovedi osupljivih učinkov, videli pa kratke in predvsem dekorativne konstelacije lebdečih luči nad gradom, nekakšno stilizacijo zvezdnatega neba, ki iz koncerta ni naredila »glasbeno-vizualnega performansa«, kot je z zdaj že tradicionalnim bahanjem obljubljal organizator.

Sicer pa Festival Ljubljana postaja sijajen študijski primer za teoretike spektakla. Ti precej prepričljivo razlagajo, da je načelo spektakla postalo način delovanja družbe, zaradi česar vse, kar smo včasih spoznavali skozi neposredno doživljanje, že nekaj časa nadomeščajo podobe, izkrivljene reprezentacije dejanskega življenja. Čutni svet je tako torej nadomeščen z zbirko podob, natančno potrditev teze pa smo dobili tudi na hladen četrtkov večer na ljubljanskem Kongresnem trgu. Koncertna izvedba – zlasti Brucknerjevega Te Deuma – je ob vseh izvajalsko-recepcijskih šumih delovala le kot bled posnetek, podoba same sebe, ki bi jo zlahka zamenjali s poslušanjem lo-fi zvočnega zapisa. Podobno se tudi glasbeno-vizualna zvrst predstave ni dvignila nad šibek vtis tistega, kar bi sicer priznavali kot medmedijsko umetniško produkcijo.

Poraja se seveda vprašanje, zakaj za vsako ceno načrtno vstopati v spektakelsko igro, celo za ceno produkcijskega fiaska. Odgovor poznajo politični veljaki in tuji monarhi, ki so se v četrtek posedli v prve vrste avditorija, vsem drugim pa nam je že pred desetletji na pomoč priskočil Debord: spektakel je čuvaj spanca, ki ga spi moderna družba.