Vsi mi dobro poznamo ta neprijetni občutek, ko so redarji z nasmeškom na obrazu spustili na toplo neugledno gručico mršavih trenirkarjev in več kot očitnih nedorastnikov, ki je po nekem naključju stala v vrsti pred nami, potem pa ravno pred našim nosom zaprli vrata. Pa čeprav smo za to slavnostno priložnost oblekli svojo najboljšo karirasto srajco in se, nadejajoč se vznemirljivega, vročega večera, trikratno nadišavili.
Vsi mi, pravim, dobro vemo, kaj pomeni ure in ure potrpežljivo stati na mrazu pred zaprtimi vrati in videti, kako se nenadoma od nekod na vhodu pojavita dva pigzigmarja, zvezdi perifernih kolovozov, ki ju je to noč golo naključje zapeljalo na asfalt in ki se jima zato sploh ne sanja, zakaj mi raje stojimo v vrsti pred diskoteko, namesto da bi preprosto odprli vrata in vstopili.
Vselej in povsod, pred vrati malibujev in tropican, pred okencem cerkniškega občinskega urada ali pred stavbo NLB na Trgu republike, so s prostim očesom nevidni vhodi za takšne in podobne pigzigmarje, ki se jim ne ljubi stati v vrsti z navadnimi smrtniki.
In navadni smrtniki se nikoli ne počutimo tako zelo navadno in tako zelo smrtno kot ravno v trenutku, ko se nekdo tako nonšalantno sprehodi mimo vrste, v kateri stojimo. Takrat šele se vsi mi zavemo svoje ničvrednosti, takrat se začnemo ozirati okoli sebe in ugotavljati, s kom si delimo to svojo ubogo vrsto, takrat šele opazimo pošvedrane čevlje, sprane hlače in reklamne majice na ljudeh, ki stojijo za nami. Takrat se šele, opazujoč njihove neurejene zguljene obraze, zavemo, v kakšni neizbrani družbi smo se znašli, in takrat šele začutimo neznansko krivico sveta, ki nas ne želi pripustiti k sebi enakim izbrancem, marveč nas zadržuje v družbi naključnih zavožencev, nebodijihtrebcev in pogrešljivcev.
Vsi mi torej zelo dobro vemo, kako mučno je stati na čelu takšne družbe in gledati v zaprta vrata, za katerimi se brez nas odvija najboljša zabava v mestu. Vsakič, ko se je iz notranjosti do nas pretihotapil odmev katerega izmed hitov zadnjega poletja, smo se v hipu zavedeli, da smo nepovratno zamudili enega vrhuncev večera, in počasi nam je postajalo jasno, da bodo do takrat, ko se bomo končno prebili skozi zastrašujočo goščavo bicepsov in tricepsov na vhodu v diskoteko, najboljše bejbe že stale v vrsti pred garderobo in se pulile za svoje plaščke.
Vsi mi vemo, kako depresivno se je spuščati po stopnišču diskoteke in na njem srečati odhajajoče, zabave naveličane lepotice, kako žalostno je že ob prvem razgledu po zatemnjenem prostoru ugotoviti, da so zmagovalci večera že osvojili svoje trofeje in se skupaj z njimi zavlekli v kote napol praznega zabavišča. Vsi mi vemo, kako je priti na zabavo, ko se ta že bliža neizogibnemu koncu, ko DJ utrujene množice niti ne poskuša več spraviti na noge, temveč se le še prilagaja atmosferi prebujajoče se alkoholne slabosti in naraščajočega razočaranja nepotešenih.
Vsi mi smo se že kdaj znašli trezni med pijanimi in v hipu spoznali, da se v svoji treznosti ne moremo pomešati mednje, še manj jih ujeti v njihovi pijanosti, kmalu zatem pa ugotovili še to, da je nekdo popil tudi našo konzumacijo in izpraznil zaloge priljubljenega piva, da so neznanci poscali in pobruhali stranišča in prepojili zrak s svojim švicem, da so napolnili vse pepelnike in pojedli vse kikirikije, da stopamo po lepljivi mešanici vina, borovničevca in breskovega soka s smetano in da smo lahko srečni, če se nam bo uspelo odlepiti od tal in se vrniti na svoj mraz.
Vsi mi smo že stali ob pol štirih zjutraj trezni za šankom in bili s kislim nasmeškom na obrazu prisiljeni poslušati opotekajoče se momljače, ki so se naslanjali na nas in nam razlagali, kako je medtem, ko smo mi stali na mrazu, tu notri potekala najbolj nora žurka v zgodovini in kako nam je lahko samo žal, da smo jo zamudili, ker se kaj tako izjemnega preprosto ne more več ponoviti.
Da, vsi mi smo že bili Hrvaška in vsi mi dobro vemo, kako se bo ta počutila, ko bo v ponedeljek vstopila v Evropsko unijo. In zato bi se spodobilo, da vsaj na ta dan sočustvujemo z njo. Iz usmiljenja ji lahko ponudimo roko, jo povabimo na izpraznjeno plesišče in odplešemo svoj evropski ples. Kmalu se bomo namreč skupaj z njo prestopali na avtobusni postaji, čakajoč, da nas prvi jutranji avtobus odpelje nazaj v naš mali obrobni neevropski svet.