»Nova prebivalka Predsedniške pisarne ;) ribica Princeska I.,« je pred meseci ob fotografiji svoje zlate ribice na twitterju sporočil predsednik države Borut Pahor. In si zaradi neustrezne posode nakopal jezo zaščitnikov živali ter stroške nakupa primernega akvarija.

»Everyone can score,« vsak lahko zadane, vabi predsednik Pahor na septembrsko evropsko prvenstvo v košarki v spotu, v katerem skupaj z akrobatsko skupino odskakuje na ponjavi in zabija koše. Pahor je imel sicer smolo, saj si je na akrobatskem treningu natrgal mečno mišico, drugače bi bili skoki »letečega predsednika« nedvomno še lepši in še bolj atraktivni.

»Ti, ti, ti, ti, ti, ti, ti, ti moja rožica, kraljica mojega si srca mladega,« je Pahor skupaj s Čuki prepeval in poplesaval po odru ob jubilejnem tekmovanju za čiste zobe ob zdravi prehrani. Željo, da bi pokazal svoje pevske sposobnosti, je na prireditvi izrazil predsednik sam.

Sredi kristalne dvorane v predsedniški palači, v kateri sicer podeljuje najvišja državna odlikovanja, je predsednik Pahor s slovenskima reprezentatoma Valterjem Birso in Timom Matavžem, voditeljem Denisom Avdićem ter osnovnošolci iz Kašlja odigral dobrodelno »nogometno tekmo«.

Predsednik države Borut Pahor želi dati večji pomen državnim simbolom, zato na tekme in tudi nekatere druge prireditve prihaja z veliko zastavo in z njo navdušeno maha.

To je le nekaj populističnih potez predsednika države Boruta Pahorja v dosedanjem polletnem mandatu, s katerimi si nedvomno gradi popularnost pri precejšnjem delu volilcev. Se pa ob tem postavlja vprašanje, ali s takšnim ravnanjem vendarle ne zgublja vloge moralne avtoritete, ki naj bi pripadala neposredno izvoljenemu predsedniku države, in slabi institucije predsednika republike, s tem pa posledično škoduje tudi ugledu države.

Hodeče nalivno pero

Čeprav je Slovenija ena redkih držav s parlamentarno demokracijo, ki predsednika republike voli na neposrednih volitvah, ima ta zelo malo pristojnosti; verjetno celo najmanj od vseh predsednikov evropskih držav. Snovalci slovenske ustave so se sicer pred dobrimi dvajsetimi leti zgledovali po nemški ustavi, vendar pa so del, ki govori o pristojnostih predsednika države, prilagajali želji po čim manjši moči najverjetnejšega zmagovalca tedaj prihajajočih predsedniških volitev Milana Kučana. Nemški ustavni red daje namreč predsedniku, čeprav ta ni izvoljen na splošnih volitvah, ampak v skupščini, na voljo otipljivo večja pooblastila v kriznih časih in več manevrskega prostora pri odločanju o razpustu parlamenta.

Tako je predsednik v naši ustavni ureditvi v veliki meri »hodeče nalivno pero«, ki nima možnosti zavrniti podpisa zakona, državnemu zboru sicer predloži kandidata za premierja, a lahko dobi večino tudi kandidat, ki gre mimo predsednika, na zahtevo državnega zbora mora izreči mnenje o posameznih vprašanjih, ni pa nujno, da mu ga uspe v hramu demokracije povedati tudi, kadar sam to želi... Zato niso osamljena razmišljanja, da bi bilo treba funkcijo predsednika države v našem ustavnem sistemu okrepiti.

Po mnenju bivšega dolgoletnega veleposlanika Zvoneta Dragana, ki temelji tudi na dobrem poznavanju ureditve in delovanja predsednikov v nekaterih drugih tranzicijskih državah, še zlasti na Češkem in Poljskem, bi morali ustavne pristojnosti predsednika republike pri nas vsaj delno razširiti, tako da bi te omogočale in tudi zahtevale predsednikovo bolj aktivno in odgovorno vlogo ter okrepile njegovo neodvisnost od vladnih koalicij. A je možnost, da bi takšne ustavne spremembe dobile potrebno parlamentarno večino, zelo majhna, ker bi se s tem politične stranke morale odpovedati delu oblasti.

Predsednika, ki je neposredno izvoljen, ljudje dojemajo kot predstavnika vseh Slovencev, zato ima njegovo opozarjanje na nepravilnosti v družbi toliko večjo težo, njegovo sodelovanje pri iskanju strateških poti toliko večji pomen. Kot poudarja Zvone Dragan, se predsednik republike ne sme oglašati preveč pogosto, o najpomembnejših vprašanjih, ko država ali družba zaide v krizo, ko opazi grobe kršitve ustavnih pravic, velike socialne probleme, pa se mora opredeliti. In to ne glede na trenutno aktualno politiko oziroma intimno naklonjenost eni ali drugi politični opciji.

Se Pahor oglaša ob pravih vprašanjih?

Mnenja, ali se sedanji predsednik oglaša ob pravih vprašanjih, so različna. Njegovi najglasnejši podporniki v času volilne kampanje dosedanji Pahorjev mandat ocenjujejo kot zelo pozitiven. Prvak SD Igor Lukšič posebej poudarja posvetovanja s predsedniki strank ter oblikovanje pogovora o prihodnosti Slovenije, uspešne kadrovske predloge, ki so dobili široko parlamentarno podporo... »Vse to kaže, da je pomemben faktor združevanja in stabilnosti v Sloveniji,« je prepričan Pahorjev naslednik na čelu SD, ki tudi predsednikovo dosedanje oglašanje ocenjuje kot odmerjeno in ustrezno pričakovanjem. »Menim, da glede javnih izjav ravna modro,« se strinja tudi prvak DL Gregor Virant.

Kar nekaj naših sogovornikov pa je prepričanih, da bi se moral Pahor, ki se sicer dejavno vključuje v številne humanitarne akcije, odzvati na nekatera ravnanja prejšnje in sedanje vlade, ki pomembno zmanjšujejo socialne pravice ljudi. Še več jih pogreša bolj odločen odziv ob napadih na pravosodni sistem – Pahor je sicer v eni od izjav po prvostopenjskih sodbah v zadevi Patria dejal, da je treba odločitve institucij pravne države spoštovati ne glede na to, ali se z njimi strinjamo ali ne. Da bi vsekakor odločno branil pravno državo, »ki je danes pod hudimi pritiski in proti kateri se mobilizira precej negativne politike in javnomnenjskega hujskanja«, pa je na naše vprašanje, kdaj bi se v zadnjih mesecih oglasil, če bi bil decembra lani ponovno izvoljen, odgovoril bivši predsednik države Danilo Türk.

Medtem ko je Igor Lukšič kot enega pomembnih Pahorjevih dosežkov navedel oblikovanje pogovora o prihodnosti Slovenije, generalni sekretar urada predsednika republike v mandatu Janeza Drnovška, izredni profesor na Fakulteti za management Univerze na Primorskem Matjaž Nahtigal ocenjuje, da je strateškega razmisleka o prihodnosti družbe pri nas premalo. »Ustavna vloga v parlamentarnih demokracijah daje predsedniku države možnost, da odpira in spodbuja prostor za strateški razmislek o prihodnosti družbe, ki naj bo pluralen, širok, vključujoč.« Takšnega razmisleka v Sloveniji po njegovem prepričanju že dolgo primanjkuje.

»Namesto Kučanove državniške drže, Drnovškove zaskrbljene poze modreca s pridihom duhovnosti v zadnjem obdobju pred smrtjo in Türkove aristokratske dogmatičnosti izžareva Pahor neformalno razposajenost, previdno umerjeno s pričakovano dozo všečnosti, s katero bo fasciniral pogled Drugega. In za to gre: Pahor želi s svojo pojavo venomer fascinirati vse okoli sebe: državljane, medije, politične nasprotnike, svetovne voditelje in končno vse sogovornike,« ocenjuje Boris Vezjak s Filozofske fakultete v Mariboru. In dodaja, da je tej ekscesnosti iskanja pozornosti drugih podvržen Pahorjev politični habitus: zaradi želje po ugajanju takoj pokima, ko gre za diktate EU ali za projekt Združenih držav Evrope, zavoljo tega želi biti blizu levim in desnim, zaradi tega je prazen konsenzualist in človek sprave brez jasnih načel, zaradi tega se zateka v poudarjeno afektirano retoriko. »Patetika ni izmišljena, težko skrije svoja globoka čustva do sebe,« je prepričan Vezjak.

Ob tokratnem dnevu državnosti je pred predsedniško palačo prvič stala častna straža (Pahorjevi predhodniki so razmišljanja, da bi poslopje ob državnih praznikih varovali pripadniki garde Slovenske vojske, zavrnili). S tem se po predsednikovem prepričanju simbolno izkazuje spoštljiv odnos do države kot ustanove, ki je suverena manj kot četrt stoletja. Boris Vezjak pa v tej odločitvi vidi potrditev predsednikove želje po avtoritativnosti predsedniške funkcije kot državniške drže najvišjega ranga, ki jo v resnici s sebi lastno egocentričnostjo, zabavljaškimi gegi in priljubljenostjo za vsako ceno sproti sam sesuva. Pri tem po Vezjakovem prepričanju nekoliko spominja na populista Huga Chaveza. »Ko v svojih sobanah na sprejemu gostov kot predsednik razposajeno zaigra nogomet, ko se sprehodi v zlizanih kavbojkah v bratislavskem hotelu, jaha konje, peče pice ali igra akrobatskega košarkarja, da bi svet lahko fasciniran ugotovil, kako izjemen je slovenski predsednik, in še pred tem, kako izjemen je menda Borut Pahor, nesporno prestopa mejo sprejemljivega ravnanja: na obiskih v tujini ne smeši le sebe, ampak tudi vse državljane. Zaradi takih spontanih gest je doma res bolj priljubljen, je pa vedno manj dostojanstven predsednik,« meni Vezjak.

Kar je za Borisa Vezjaka prestopanje meje sprejemljivega, je za Gregorja Viranta modernizacija predsedniške funkcije. »Takšne nekonvencionalne poteze predsedniško funkcijo modernizirajo in s tem krepijo,« je prepričan. Predsednika namreč približajo ljudem in pokažejo, da je v njihovi službi. Tudi Igor Lukšič Pahorjevega pojavljanja ne vidi kot problem, temveč kot stvar osebnega stila predsednika. »Želel bi mu predvsem to, da se pri odločanju za tovrstna pojavljanja opre na svoje realne moči in ne pretirava, da ne bo prihajalo do poškodb,« dodaja.

Vsi naši sogovorniki so enotni, da ima vsak predsednik svoj stil vodenja države. Danilu Türku se zdi pomembno, da so predsednikovi nastopi dostojanstveni, da ravna na način, kot to počnejo predsedniki v razvitih in resnih državah v Evropi. Odstopanje od tega standarda je lahko po njegovem prepričanju za našo državo slabo, saj Slovenije še vedno ne jemljejo kot v polni meri formirane in izkušene države in torej še gradi svojo podobo in profil.

Kakšnega predsednika hočejo Nemci

Ko je nemška skupščina marca lani za enajstega predsednika nemške države izvolila Joachima Gaucka, je javna televizija Deutsche Welle ljudi na ulicah Berlina vprašala, kakšen naj bo novi predsednik države. Da naj bo suveren, verodostojen, inteligenten, resnicoljuben, nepodkupljiv, vreden zaupanja, izžareva naj določeno serioznost, so odgovorili vprašani, novinar pa je sklenil, da si po dveh odstopih predsednikov države Nemci želijo predvsem, da bo v javnosti znova v ospredju funkcija in ne osebne težave vsakokratnega predsednika. Gauck sicer velja za človeka ljudstva, a je hkrati 73-letni protestantski pastor tudi človek, ki uživa spoštovanje najvišjih politikov v državi in zaupanje javnosti, da bo najvišjo službo v državi znal opravljati s potrebnim dostojanstvom. Novoizvoljeni predsednik je tedaj dejal, da ljudje pri njem iščejo predvsem zanesljivost in verodostojnost.

Nemška ustava, zlasti zaradi zgodovinskih razlogov, pomembno omejuje moč predsednika države, zato so njegove naloge predvsem reprezentativne narave. Kljub temu njegova funkcija tudi pri dnevnopolitičnem dogajanju ni povsem brez moči, precej odvisna pa je tudi od tega, kako pristojnosti, ki jim jih daje ustava, razumejo posamezni predsedniki. Predsednik je namreč tisti, ki podpiše zakone, potem ko so jih poslanci sprejeli, in lahko podpis tudi zavrne. Res pa je, da se je to po vojni zgodilo le osemkrat.

Predsednik torej nima pomembne vloge v dnevni politiki, po pričakovanjih nemških državljanov pa naj bi predstavljal neko moralno vest naroda, deloval kot odvetnik državljanov pri izvršni oblasti ter hkrati v tujini in doma dostojno predstavljal državo in njene državljane. Njegova moč v tem primeru ne temelji na pristojnostih, ki bi mu jih dajala zakonodaja, temveč na ugledu in spoštovanju funkcije, ki jo zaseda, zato mora s tem ugledom ravnati odgovorno. Na uradni spletni strani nemškega predsednika so tako zapisali, da je govorjena in zapisana beseda eno od najmočnejših političnih sredstev, s katerimi razpolaga predsednik države. S svojimi govori lahko pozornost javnosti in odgovornih v politiki usmerja na določene teme in probleme. Volker Zastrow, odgovorni urednik političnega uredništva nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung, je v svojem komentarju zapisal, da gre precej manj za to, kaj predsednik počne, kot za to, kaj s tem početjem pokaže.

Podobno velja tudi za njegove reprezentativne funkcije. Na spletni strani predsednika države jih opišejo: Vsak nastop predsednika države v javnosti, prisotnost na prireditvi, prevzem pokroviteljstva, govor, čestitka, ogled... izraža državno počastitev tega dogodka. Predsednikova prisotnost je znamenje državnega priznanja, odobravanja in kaže na poseben pomen prireditve. Zato lahko predsednik svojo pozornost praviloma namenja le prireditvam, ki so posebnega pomena za vso državo.

Koga in kaj predstavlja, se Gauck dobro zaveda. V intervjuju za tednik Der Spiegel je na vprašanje, kako dolgo zjutraj potrebuje, da se iz državljana spremeni v predsednika, odgovoril, da se je moral tega šele priučiti. Prej je lahko vedno brez zadržkov povedal svoje mnenje in včasih poskrbel tudi za vroče razprave. Zdaj je drugače. Ko se zjutraj usede v službeni avtomobil, postane predsednik države. Še vedno pove svoje stališče, a je pri tem bolj zadržan, ob zavedanju, da ni več zasebnik, temveč predstavlja državo.

Vest politike in milostni monarh

Avstrijci svojega predsednika volijo neposredno in mu ustava daje temu primerne pristojnosti, ki pa jih v vsakdanji politični praksi le redko uresniči. Peter Filzmaier, politolog in rektor katedre za politično komuniciranje na univerzi v Kremsu, pravi: »Kljub temu, da je Avstrija parlamentarna republika, imamo neke vrste polpredsedniški sistem. Predsednik države po ustavi svobodno odloča o mandatarju in na njegov predlog imenuje ministre.« Seveda mora pri tem upoštevati realna razmerja v parlamentu, lahko pa poskuša preprečiti določene koalicije ali zavrne določene ministre. Pri zakonih lahko jasno izrazi svoje stališče le, če ima ustavnopravne ali postopkovne pomisleke, o vsebini zakonov se načeloma ne izreka. Predsednik države tako ne more zahtevati novega davčnega zakona ali višje socialne pomoči, lahko pa v svojem govoru poudari pomen večje davčne pravičnosti ali boljših socialnih ukrepov. Glede na to, da velja predsednik države za moralno avtoriteto, s tem odpira teme za javno diskusijo, ki jih politične stranke ne morejo povsem ignorirati.

»Kljub temu mora temeljito premisliti, kako pogosto se aktivno vmeša v politiko. Predsednik države ima namreč odličen ugled ravno zaradi tega, ker ni – tako kot so to politične stranke, vladni politiki in poslanci – dan za dnem vključen v politične razprave,« opozarja Filzmaier. Hkrati mora pravilno oceniti, ali je sposoben doseči tudi rešitev problema, ki ga izpostavi. Če je predsednik države nenehno le komentator političnega dogajanja in ga nihče več ne posluša, se njegov ugled hitro izčrpa.

Sedanji predsednik avstrijske države Heinz Fischer ima običajno dober občutek, kdaj se je treba res oglasiti. To je storil ta teden, ko se v avstrijskem parlamentu pripravljajo spremembe referendumske zakonodaje. Medtem ko je Slovenija omejila precej široke možnosti neposrednega referendumskega odločanja, jih želijo Avstrijci, pri katerih so bile te možnosti zelo omejene, razširiti. Predsednik države je poslance, ki bodo odločali o spremembah ustave, opozoril, naj ne hitijo in naj v postopek vključijo tudi stroko in interesne skupine. Pred letom dni je ob prvih obsodbah zaradi korupcije v primeru Hypo Alpe Adria banke, v katero so bili vpleteni najvišji deželni politiki, na Koroško sporočil, da pričakuje očiščenje sistema in nadaljnje odstope omadeževanih funkcionarjev.

Ob razmislekih o večinskem volilnem sistemu pa je politike pozval, naj raje kot o uvedbi takšnega sistema razmišljajo o tem, kako bi s spremembo volilne zakonodaje okrepili povezanost in odgovornost poslancev do volilcev. Fischer potemtakem deluje kot neke vrste vest avstrijske politike in tako ga jemljejo tudi državljani. Tako kot nemški predsednik tudi Fischer velja za ljudskega, a imajo o tem, kaj pomeni biti ljudski, Avstrijci povsem svoje predstave, ki izvirajo še iz avstro-ogrskih časov, ko so bili vajeni monarhov. Slabo bi se tako odrezal predsednik države, ki bi sedel z ljudmi za mizo v gostilni, navdušil pa jih bo s sprejemom v predsedniški palači ob dnevu odprtih vrat.