Da branje dokumentov in realnost ne ustvarjata celovite slike sedanjega časa in da predvsem medsebojno rušita trhle mostove, me je opozorila tudi predsednica vlade z otvoritvenim govorom na Kongresnem trgu. Otvoritev Poletja v Stari Ljubljani je napolnila trg, ljudje so s seboj prinesli zložljive stole, odeje, malico in zamaknjeno poslušali operne arije. Bilo jih je veliko več kot na državni proslavi. Predsednica vlade je, med drugim, v govoru dejala: »Naše največje bogastvo je človek in njegova ustvarjalna duša. Noben politični program je ne more preseči, lahko pa pripomore in ustvarja pogoje, da bo pravilno ovrednotena in cenjena. Družbena norma pa ne sme biti zgolj finančni uspeh. Za naš lepši jutri bomo morali na novo ovrednotiti človekovo delo in njegovo ustvarjalnost... Vlada bo, kar je dokazala že s ponovno vzpostavitvijo ministrstva za kulturo, zastavila moči za razvoj kulture in umetnosti: pripravljen je Nacionalni program za kulturo in prenova modela kulturne politike, kajti kultura si naša skupna prizadevanja in trud zasluži ravno toliko, kot si mi zaslužimo kulturo... Družba, ki ne podpira svojih umetnikov, žrtvuje domišljijo na oltarju surove resničnosti, izgubi sleherno vero in sanja ničvreden sen (Yann Martel).«

Govora predsednika države na državni proslavi ne bom povzemala. Ne samo zato, ker je šlo za dve različni prireditvi, temveč tudi zato, ker je imel še manj stika z realnostjo. Predsednica vlade je v primerjavi s predsednikom države hudo realna ženska, ki ne dosega visokoletečih pogledov predsednika. On je že v breztežnosti, gravitacija nanj ne deluje več. Ustrezno z oddaljevanjem od raja na zemlji se mu spreminja tudi vid. Ne, da vidi slabše, vidi manj ali, lepše rečeno, vidi drugače. Ne vidi tega, ker dejansko je. Vidi nekaj, česar ni (več). Mimogrede velja poudariti, da bi se nekdo moral resno lotiti analize forme državnih proslav, predvsem pa govorov predsednikov vlad in države na tovrstnih prireditvah. Predlog NPK tega ne izpostavlja, to ni državna prioriteta. Prav gotovo pa bi dobili bestseller. Končno bi nekdo, ki je skoraj sprejel delo komercialista v hidroelektrarni zaradi obupanosti, s knjigo odlično zaslužil.

Po govoru predsednice vlade sem dobila vtis, da je kultura najpomembnejša v državi, da se vsaka seja vlade začne s kitenjem umetniških dosežkov, da nenehno razmišljajo, kako bi nam šlo še bolje, režejo patrie, da plemenitijo umetnost, in predvsem, da gre za največji proračun v državi. Četudi je poudarila, da denar ne dela vrhunskih umetnikov. Obramboslovci, gospodarstveniki bi nam lahko zavidali ljubezen države. Napeli bi vse sile, da nas dohitijo. Še dobro, da si je predsednica vlade sposodila citat tujega avtorja, domači nabor bi najbrž navrgel kaj bolj trpečega ali bolj praktičnega. Kako preživeti ali seznam tujih trgovin, kjer za pol cene dobimo tisto, kar najboljši sosed Hrvat ponuja na lepših policah.

Ker je predlog NPK edino vroče poletno branje, mi dovolite, da v prelepo podobo zarežem z nekaj realnosti. Res je, kot sem zapisala v zadnji kolumni, da dokument detektira realno stanje. Res je tudi, da ni tako zelo reformen, kot se uvodoma napoveduje. Zaposlovanja naj bi bilo več. Odlično. Toda javni sektor bo odstotek zaposlenih zmanjševal. Samozaposlene pa bi začasno ali po projektih zaposlovali. Če bi dobili vsa želena evropska sredstva. Zaposlovali bi predvsem tiste do 35. leta starosti, kar kot ženska na pragu srednjih let občutim kot diskriminacijo. Slab medgeneracijski most (vmes se poigravam z mislijo, da se javim na oglas za komercialistko male hidroelektrarne). Če evropskih sredstev ne bo, ni predvidena nobena alternativa. Imamo samo zlati »plan A«. Hitri izračun navrže, da se številka pravzaprav ne bi bistveno spreminjala. Pol leta, recimo, bi bilo manj zaposlenih in več samozaposlenih, druga polovica leta bi statistično okrepila zavod za zaposlovanje in tako naprej v začaranem krogu.

Bolj kot zaposlovanje, natančneje forma zaposlenosti, ker pri nas samo to šteje, nas lahko skrbi vrednost dela in nesorazmerje sofinanciranja med javnim, zasebnim in nevladnim sektorjem. To razmerje pa se s predlaganimi ukrepi ne bo (dovolj in dolgoročneje) spremenilo. Ko v predlogu strateškega dokumenta berem dele, namenjene slovenskemu filmu, kinematografiji, medijem, sodobnemu plesu, me preplavlja občutek, da nas bo kandidatov in kandidatk (predvsem ne najmlajših) za komercialista male hidroelektrarne veliko.