Na vzhodnih mejah imperija ljudje pogledujejo proti mogočnim zidovom trdnjave in se sprašujejo, kakšen odnos naj vzpostavijo s tem velikanom. Odgovor je vedno enak: »Zidove bi bilo pametno postaviti na naše vzhodne meje.« Nervozni so. Radi bi zidali.

Še pred nedavnim se je zdela ta prihodnost trdna in nezaustavljiva. Turškega zunanjega ministra Ahmeda Davutogluja sem med obiskom v Ljubljani vprašal, kaj je prispevek Turčije k razvoju evropske ideje. Turško članstvo se je zdelo realistično, gospodarska kriza je bila v polnem zamahu, Angela Merkel še ni delala politične kariere iz ksenofobije, v Siriji so se napetosti šele začenjale. Dauvutoglu je bil samozavesten: »Če sprejme Turčijo, bo evropska zastava na meji s Sirijo vihrala proti Aleppu in Damasku, na iraški meji bo gledala v Erbil in Bagdad, na iranski bo nekaj ur vožnje od Teherana in se bo približala Pakistanu, na severu pa bo na meji z Gruzijo in njenimi zapleti z Rusijo. Kaj Evropa s tem pridobi? Zdaj ji je kot opazovalcu udobno.«

Opazovalcu je udobno, vendar se odpove vplivu. Njegova poanta je bila, da je Evropa s turškim članstvom pred izbiro. V naslednjih dvajsetih ali tridesetih letih se bo pred njo postavilo nekaj velikih dilem. Samo sebe lahko razume kot monokulturno kontinentalno silo ali pa kot resnično globalno strateško silo. »Aleksander Veliki, rimski imperij, britanski imperij so vsi delovali enako. Sprejeli so izziv multikulturalizma in šli v Azijo. Šele ko je Aleksander Veliki dosegel Azijo in začel v svojem imenu graditi mesta, je postal globalna sila svojega časa,«

To je politični jezik, ki so ga evropski državniki pozabili. Zdelo se je, da se je kontinent odločil za provincializem in je Aleksandra Velikega prepustil Makedoniji in njenemu pričkanju z Grčijo. Učinek je bil zanimiv. Ko je v Siriji sto kilometrov stran od Cipra, kjer vihra evropska zastava, izbruhnila vojna za kantonizacijo države, je Evropa obnemela. O tem, kaj naj se zgodi z državo, se pogajata Rusija in Združene države Amerike. Domovina svetega Pavla ni v evropski vplivni sferi.

Vendar ne gre popolnoma obupati. Evropa ta teden dela korak na vzhod. To nedeljo bo Hrvaška prestavila table z dvanajstimi zvezdami na most čez Savo pri Slavonskem Brodu in vzhodno od Vukovarja ob Donavi. Oddahnili si bodo. Obe mesti sta bili med zadnjo vojno bombardirani z vzhoda, mostove pa so z dinamitom pognali v zrak. Hrvati so upravičeno gluhi za vsa opozorila, da se morda ne splača več zapravljati denarja za praznovanja. Ko pogledajo na seznam članic EU, vidijo, da kljub siloviti propagandi še nihče ni izstopil iz nje. Tudi Angleži ne, ki so od začetka grozili in si vedno prizadevali za disfunkcionalno Evropo. Ko pa Hrvati pogledajo na prenovljeni zemljevid Evrope, je Hrvaška znotraj, Srbija pa zunaj. Za nekaj časa bo to dovolj dobro.

Tudi za Evropo je priključitev Hrvaške EU velika reč. Šest let so bile meje združene Evrope nespremenjene. V tem času se je odvila večina vojne v Iraku, potekel je prvi mandat Baracka Obame, propadle so svetovne finance, Vladimir Putin je zamenjal dve funkciji, padli so arabski diktatorji in nastali novi, v Siriji je bilo ubitih sto tisoč ljudi. Edina institucija, ki je še vedno trdna, je Guantanamo. Vendar za EU velja obratno kot za Guantanamo. Če si notri, gre čas hitro. Če čakaš zunaj, je to neskončno dolgo.

Vsaj države, ki so se priključile po letu 1990, bi se morale spomniti, zakaj so tako nestrpno cepetale. Kdor v Vzhodni Evropi danes pravi, da je bil že leta 1990 ali 2005 zelo zadržan do vstopa v EU, se slabo spomni. Nobena od desetih držav, ki so bile sprejete leta 2004, in dveh, ki sta se stisnili noter leta 2007, ni imela tako velikopoteznih idej kot Turčija. O prispevku postkomunistične Evrope k razvoju evropske ideje ni govoril nihče. Nove članice pa so imele zelo jasne ideje, kaj od Evrope hočejo. Varnost in blagostanje. Interpretacije obojega so se med Novo Gorico in Talinom razlikovale, pričakovanja pa so bila zelo podobna. Zagotovila o svobodnem pretoku blaga, kapitala in ljudi so se zdela postranska. Evropa je bila stabilen in varen kontinent, ki je s trdnimi zakoni varoval integriteto svojih državljanov, njihovo zdravje, poštenost javnih institucij, dostojno raven izobraževanja, pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo in enakopravnost. Bila je razsvetljen kontinent na planetu mračnjakov. Vse tisto, kar niso bile Rusija, Amerika in Kitajska, je bila Evropa. Zato se je s takšnim veseljem govorilo o evropski trdnjavi. Na njenih zunanjih mejah so obrambni zidovi, ki branijo dolg seznam pravic posameznika in socialnih vrednot.

Okrog tega je nastal nesporazum. Obveljal je vtis, da sta blagostanje in varnost paket, ki ga nove članice dobijo v naročje, ne pa projekt, ki ga je treba realizirati. Ko se je pokazalo, da je v škatli samo šop načrtov in shem, je nastopilo razočaranje. Nismo dobili Firenc, nemškega davčnega sistema, italijanskih sindikatov in britanske politike, ampak konfliktno okolje, kjer se nacionalni interesi križajo z interesi multinacionalk in se iztečejo v kolonialne vojne. Šmir. Nismo bili tako zmenjeni. Evropa vrednot in pravic je kontinent, ki ga je treba v celoti šele narediti. Ampak, kot nas učijo sosedje Hrvati, na drugi strani trdnjavskih zidov še vedno ni nobene boljše ideje.