Skoraj natanko mesec kasneje, na 32. izredni seji državnega zbora 24. maja 2013, so poslanke in poslanci z veliko večino (proti so bili poslanci in poslanke Socialnih demokratov) izglasovali vnos fiskalnega pravila v ustavo. Predsednica vlade Alenka Bratušek je v izjavi po sprejemu te odločitve povedala, da »ta podpora kaže na veliko zmago vseh, ne samo ene ali druge politične opcije ali stranke«. V vmesnem času je politična stranka SDS izvajala na vlado konstanten pritisk, ki se je začel 29. marca z zahtevo po sklicu izredne seje državnega zbora na temo vnosa fiskalnega pravila v ustavo. Končni rezultat je uklonitev vlade tako imenovanim negativnim signalom mednarodnih trgov (karkoli in kdorkoli že to je), pri čemer je predsednica vlade izdajo lastnih stališč zakamuflirala v »zmago vseh« v imenu nekakšne politične konsezualnosti. Ob tem pa ni pozabila povedati, da je ta odločitev bila tudi v imenu tega, da bi Slovenija ostala socialna in solidarna država. Le kakšno bi bilo soočenje stališč Alenke Bratušek 22. aprila 2013 s stališči Alenke Bratušek 24. maja 2013? Precej shizofreno.

Privatizacija

Desetega maja 2013 je imel predsednik Socialnih demokratov (SD) Igor Lukšič novinarsko konferenco, na kateri je med drugim povedal: »Mi smo proti razprodaji premoženja, mi smo za to, da Slovenija najprej naredi strategijo za razpolaganje in upravljanje državnega premoženja, in znotraj tega predvidi predvsem, na katerih podjetjih bo gradila razvoj.« Dobrih pet tednov kasneje, 21. junija 2013, se je zgodila 39. izredna seja državnega zbora, na kateri se je glasovalo o točki z malce dolgim naslovom »Predlog sklepa o soglasju k odtujitvi naložb Republike Slovenije, Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovenske odškodninske družbe, d.d., Modre zavarovalnice, d.d., DSU, družbe za svetovanje in upravljanje, d.o.o., in Posebne družbe za podjetniško svetovanje, d.d«. V bistvu je šlo za glasovanje o prodaji državnih deležev v 15 družbah, med katerimi recimo najdemo tudi Telekom Slovenije, d.d. Brez vzporedno pripravljene strategije, o kateri je govoril Lukšič. O sklepu je glasovalo 68 poslancev in poslank. Za sklep je bilo 46 poslank in poslancev, med njimi vsi prisotni poslanci Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov razen enega (Janko Veber).

Nekaj dni pred glasovanjem o prodaji državnih deležev v teh 15 podjetjih je imel Lukšič intervju v Dnevnikovem Objektivu, v katerem je ponovil, da je »SD proti prodaji premoženja in torej ne spreminjamo svojih stališč«. A za izhod v sili je dodal naslednje stavke: »Odločamo se med dvema stvarema: med stabilnostjo vlade in države na eni ter nasprotovanjem prodaji premoženja na drugi strani. Naša prva prioriteta je stabilnost države, saj je to tisto, kar je Slovenija od referendumov leta 2011 dalje zapravila. Zoprno pa je, da se država sedaj stabilizira ob napačnih zadevah, torej ob prodaji premoženja. A če že ne moremo biti proti prodaji, smo vsaj lahko proti razprodaji. Zato stiskamo koalicijo, da ne gre v ta projekt še manj zavezujoče, kot je to delala Janševa vlada, in kot predsednik stranke pozivam javnost, naj bo pozorna na vsak korak, ki se bo pri teh prodajah zgodil.«

Če torej razvozlamo ta politični hieroglif: smo proti prodaji državnega premoženja. A hkrati moramo biti državotvorni, zato bomo glasovali za. Odgovornost pa prepuščamo javnosti.

V že omenjenem intervjuju za Dnevnikov Objektiv je predsednik SD dr. Igor Lukšič med drugim povedal tudi naslednje: »Zavzemamo se, da imajo tisti, ki na trgu izpadejo iz igre, zagotovljeno socialno varnost. Smo za pravičnost, poštenost, solidarnost. Smo edini v Evropi, ki pritiskamo na vlade in na evropsko komisijo, naj se naredijo resni programi za zaposlovanje mladih, da se mora uveljaviti bolj pravična razdelitev družbenega dohodka, da naj se manj denarja namenja za profite in več za plače.«

Šest dni kasneje, 21. junija popoldne, sta s strani ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ki ga vodi dr. Anja Kopač Mrak, sicer tudi članica SD, do javnosti prispeli dve sporočili za javnost. V prvem ministrstvo javnost seznanja o tem, da je vlada na dopisni seji določila besedilo predloga zakona o interventnih ukrepih na področju trga dela in starševskega varstva. V drugem sporočilu pa seznanja javnost o tem, da je vlada določila besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju trga dela.

Zniževanje socialnih pravic

In kaj določata ta dva zakona? Med drugim znižujeta denarno nadomestilo za brezposelnost za tri odstotke; omejujeta višino porodniškega nadomestila na dvakratnik povprečne plače; ukinjata možnost mirovanja denarnega nadomestila v času javnih del.

Dan pozneje, 22. junija, se je predsednik SD Igor Lukšič skupaj s podpredsednicama SD ter evropskima poslankama mag. Tanjo Fajon in mag. Mojco Kleva Kekuš v Sofiji udeležil dvodnevnega zasedanja evropskih socialistov, socialnih demokratov  in laburistov v okviru stranke PES, na katerem so pripravili program delovanja PES v prihodnje.

Če pogledamo dokument PES Fundamental Programme, ki je bil na tem zasedanju sprejet, lahko v njem med drugim preberemo kar nekaj zelo dobrih poudarkov. A če te poudarke primerjamo z zadnjimi dejanji ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM), ki ga vodi ministrica iz vrst SD, lahko vidimo nekaj očitnih primerov odstopanj med besedami, zapisanimi v dokumentu stranke, katere polna članica je SD (poševno označeni odlomki so citati iz dokumenta PES Fundamental Programme), in dejanji SD. Naj naštejemo dva primera.

Naša zaveza za polno zaposlenost in visokokakovostna delovna mesta ostaja v središču naše progresivne obljube in politične akcije.

Kako potemtakem MDDSZEM predlaga znižanje davčne obremenitve začasnega in občasnega dela – oblik dela, ki ga zagotovo ne moremo enačiti z »visokokakovostnimi delovnimi mesti«. Ali si tako zamišljajo polno zaposlenost – s promocijo atipičnih oblik dela? Ali želimo ponovno skočiti na nemški vlak, v katerem se drenja na desettisoče nizko plačanih delavcev?

Da bi vsem ljudem omogočili izpolnjeno in obetavno življenje, mora biti prav vsak enako opolnomočen, da lahko izvršuje vse pravice in priložnosti v vseh fazah svojega življenja. To je cilj nove socialne pogodbe za Evropo. To odraža našo odločenost, da se zagotovita gospodarska varnost in zaščita pred tveganji v življenju.

Kako potemtakem MDDSZEM linearno znižuje znesek denarnih nadomestil in ukinja mirovanje denarnih nadomestil v času javnih del, s čimer se bo dolgotrajno brezposelne osebe (!) prikrajšalo za nekaj tisoč evrov prejemkov? Ali se tako zamišlja zaščito pred tveganji v življenju – z zniževanjem pravic?

V sredo, 26. junija, je sicer kolegij predsednika državnega zbora prestavil odločanje o zakonu o interventnih ukrepih na področju trga dela in starševskega varstva, ker čakajo, da ga vlada najprej uskladi s socialnimi partnerji. Kar pa seveda ne izbriše dejanj nekaj dni in tednov pred tem. Kvečjemu daje določeno upanje, da je vladna levica začela iskati svojo levo naravo.

A bodimo si na jasnem tukaj in zdaj. Fiskalno pravilo. Privatizacija. Zniževanje socialnih pravic. Tri politične zgodbe zadnjih osmih tednov. Vse s pristankom politične levice. Vse s hitrim postopkom – dve na izredni seji državnega zbora, ena na nujni dopisni seji vlade.

Ta tekst ni osebni napad na politično levico. Ker levi politični pol oziroma leva politična ideologija ni privatizirana v nekaj osebah. Ta tekst je opomnik, da politična levica nikoli ne sme biti radikalna v besedah in pragmatična v dejanjih. Prav ta domnevno državotvorni pragmatizem, in ne zgolj fragmentacija levega političnega pola, na katero opozarja dr. Lukšič, ubija kredibilnost levice. Kako lahko drugače opišemo situacijo, ko se na eni strani slepo sledi domnevno državotvorni politiki zategovanja pasu, ki se ji je sicer previdno odrekel sam Mednarodni denarni sklad (IMF), na drugi pa grmi proti neoliberalizmu – tistemu neoliberalizmu, ki se mu hinavsko smeje ob vsej tej veliki selitvi zasebnih izgub v javni dolg?

Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov