Tako pa je Miroslav Krleža pisal v hrvaščini o Hrvatih in za Hrvate in je to v preostalem delu naše vsakokratne zgodovinske unije – tistikrat jugoslovanske, še prej avstro-ogrske, danes evropske – vse do danes ostalo neznano. Če bi namreč pisal v nemščini, vi v avstro-ogrski, evropski ali kako že se po novem imenuje naša skupna monarhija, unija, karkoli pač, ne bi tako veselo v ponedeljek, 1. julija, odstranjevali zapornic z mejnih prehodov. Če bi Krleža pisal v nemščini, se milostljiva gospa Angela Merkel ne bi tako čudila, kako da Hrvaška nekaj dni pred slovesnim ognjemetom že zajebava slavno Unijo.

»Od madžarskega Kolomana leta 1102 do sestanka v Križevcih leta 1526, ko pade prvi predlog za kandidaturo Habsburžanov, papežev odposlanec v Budimu pa temu pravilno reče 'iskanje drugega gospodarja' – 'trovarsi altro Signore' – od bojev z Madžari do današnjih dni, vedno en in isti pravdarski motiv: hrvaštvo išče nekoga, da bi se mu podredilo, podpisalo z njim politični sporazum in se temu sporazumu potem nadaljnjih štiristo let upiralo,« je zapisal Miroslav Krleža davnega leta 1926, nekaj let zatem, ko je hrvaštvo zbežalo od Habsburžanov in so Hrvati mrzlično »iščoč drugega gospodarja« že po tridesetih dneh pohiteli v Beograd, da bi podpisali politični sporazum s signorom Karađorđevićem, se podredili jugoslovanski uniji in se ji nadaljnjih štiristo let upirali.

»Trideset dni v osemsto letih, to je vsa hrvaška politična bilanca na saldu suverenosti,« je tedaj še zapisal Krleža. »To je usoda vseh Panoncev in Praslovanov, ki se jim nikoli ni uspelo postaviti na lastne noge, njihova edina modrost pa je, da se skritih misli globoko klanjajo močnejšemu: 'Pridite in vladajte nam, ker se nismo sposobni sami upravljati!'«

V ponedeljek se tako nadaljuje lepa hrvaška državotvorna tradicija, po kateri vsakih sto, dvesto let, vedno nekako na začetku stoletja, Hrvati iščejo »drugega gospodarja«, da bi naslednjih sto, dvesto let imeli nekoga, ki bi se mu lahko upirali.

Leta 1102 Hrvati podpišejo Pacta Conventa z ogrskim kraljem Kolomanom in mu v Biogradu ponižno posadijo krono na glavo, nakar njega in njegove naslednike zajebavajo celih dvesto let, dokler ne izumrejo. Že leta 1309 tako tečejo v Neapelj in za kralja pripeljejo nesrečnega Karla Roberta iz dinastije Anžujcev, nakar jih zajebavajo celo stoletje, dokler natanko sto let pozneje, leta 1409, ne posadijo krone na glavo Sigismundu Luksemburškemu. Sto let pozneje, po raznih Luksemburžanih in Jageloncih, Hrvati pred prodirajočimi Turki po evropskih kraljevih hišah iščejo kakega močnejšega gospodarja in moledujejo dunajskega cesarja Maksimilijana, naj jih sprejme pod oblast Habsburžanov.

Na saboru v Cetini leta 1527 tako posadijo krono na glavo avstrijskemu nadvojvodi Ferdinandu, nakar celih dvesto let kujejo zarote proti Dunaju, vse dokler tudi Habsburžani ne ostanejo brez moškega potomstva. Leta 1712 potem v Zagrebu na hitro podpišejo Pragmatično sankcijo, ponižno posadijo krono na glavo Mariji Tereziji in tako rešijo Dunaj, da bi ga lahko zajebavali še naslednjih sto let, vse dokler se v cesarstvu spet ne priklonijo Pešti, da bi malo zajebavali še njo.

Sto let pozneje – zgodovinskega leta 1918 – Hrvati bežijo iz Avstro-Ogrske in že po tridesetih dneh ponižno posadijo krono na glavo Aleksandru Karađorđeviću, da bi potem do konca stoletja zajebavali Jugoslavijo. Po stotih letih, leta 2013 – nedolgo zatem, ko je razpadla tudi jugoslovanska unija in se je Hrvatom končno »uspelo postaviti na lastne noge« – glej, glej, že hitijo mimo spuščenih zapornic, nosijo svojo krono čez Muro in se globoko klanjajo: »Pridite in vladajte nam, ker se nismo sposobni sami upravljati!«

Vse lepo po Krleži, kako »hrvaštvo išče nekoga, da bi se mu podredilo, podpisalo z njim politični sporazum in se temu sporazumu potem nadaljnjih štiristo let upiralo«, hrvaštvo tako še ni prišlo niti do Bruslja, pa že zajebava svoje nove gospodarje.

Dvajset let svoje »suverenosti« je Hrvaška zapravila moledujoč Evropo, naj jo sprejme pod svojo krono, za ta cilj je vdano in brez ugovorov poslušala tako Unijo kot mater Nemčijo, po njunem diktatu spreminjala ustavo in zakone, ji ponižno izročala svoje male razbojnike in svoje slavne generale, potem pa takoj, ko je postala polnopravna članica te iste Unije, samo nekaj dni pred slovesnim ognjemetom, sama spisala zakon in zavrnila zahtevo Nemčije, da izroči enega navadnega šefa komunistične Udbe!

In zdaj se čudite.

Kaj naj vam rečem. Berite Krležo, gospoda, če ga že Hrvatje ne berejo.