Zdi se, da takšni deterministični nastavki določajo tudi delovanje našega javnega zdravstva. Enotni smo si lahko le v ugotovitvi, da smo pred njegovim kolapsom. Vse drugo je prepuščeno naključjem, kaosu. Ta se kaže v povsem nepredvidljivem vrtincu drobnih vzgibov, ki vodilne politične sile vodijo k sprejemanju vedno novih zakonodajnih popravkov in so le redko razumno povezani z vprašanji, ključnimi za obstoj slovenske družbe. Vsakomur je jasno, da je za gospodarski razvoj potrebna zdrava delovna sila. Če te ne bomo imeli, bo zmanjkalo tistih, ki ustvarjajo družbeno bogastvo, saj bo prevelik delež prebivalstva v bolniškem staležu ali invalidsko upokojenega, s tem pa tudi ne bo tistih, ki bi po načelu solidarnosti prek prispevkov prispevali v socialna zavarovanja.

Zdravstvena zakonodaja – zadnji relikt socializma

Politika se tega dejstva zaveda, vendar z zdravstveno reformo odlaša, ker ji kaos v javnem zdravstvu očitno ustreza. Iz kaosa črpa svojo moč, ki ji daje smisel obstoja, saj je le tako vsakodnevno aktualna, zanimiva. Danes v Sloveniji velja, da ni važno, ali imaš prav in si pošten, važno je le, da si vsem všečen, aktualen. Zakaj potem javno zdravstvo sploh urediti? Odgovor je kratek: zagotovo ne zaradi politikov, temveč zaradi nas samih.

Treba je poudariti, da ključna zdravstvena zakonodaja pri nas ostaja v osnovi nespremenjena od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Sveta trojica zakonov javnega zdravstva, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zakon o zdravstveni dejavnosti in zakon o lekarniški dejavnosti, je med največkrat noveliranimi, vsi pa so bili sprejeti leta 1992. Sprejeti so bili v času, ko je bilo načelo solidarnosti še del ideologije takratnih časov, ko absentizma še nismo poznali, ko so delodajalci redno nakazovali prispevke zaposlenih, ko je bila povprečna starost nižja in ko je zdravstvena blagajna poslovala s presežkom. Skratka družba je bila zdrava, v statusu b.p.

Danes je drugače. Vsak dan smo starejši, pojavljajo se nove oblike bolezni, razvoj medicine gre naprej. Edino, kar danes javno zdravstvo zagotovo ima, sta znanje njegovih predanih delavcev (zdravniki, sestre...) ter stvarno premoženje v obliki nepremičnin, ki se po večjih mestih in drugod nahaja na najelitnejših lokacijah. Preteklost dokazuje, da je nekatere akterje v javnem zdravstvu že zasrbelo, da bi s tem trgovali, da do tega (še) ni prišlo, pa se imamo zahvaliti ravno zastareli zakonodaji (tudi zakonu o zavodih) ter zdravi pameti nekaterih posameznikov, ki so v kali zaustavili takšne ideje.

Premoženje v obliki nepremičnin je navkljub zakonsko podeljenim ustanoviteljskim pravicam države in občin v javnem zdravstvu po vsej pravici last zavarovancev in drugih zavezancev za plačilo prispevka (tudi občin in države), saj smo ob dejstvu, da se s prispevki letno zbere okoli 98 odstotkov vsega denarja v zdravstveno blagajno (ZZZS), vsi skupaj zaslužni za to, kar danes imamo. In tega premoženja ni malo. Če ga ne bomo zaščitili na način, da ne vladi ne občinam v prihodnje ne bo onemogočeno stvarno razpolaganje brez poprejšnjega ustreznega soglasja zavarovancev, se utegne ob vse večjem zadolževanju javnih zdravstvenih zavodov zgoditi razprodaja javnega zdravstva in s tem njegova privatizacija, kar je znana želja nekaterih posameznikov.

Za TEŠ in banke vlada najde denar, za bolnike ne!

Piše se leto 2013, naša družba pa je bolna (v drugem pomenu besede). Navedeno dejstvo dokazuje podatek, da živimo v časih, ko politika z lahkoto najde nekaj 100 milijonov evrov za dokapitalizacije ekološko vprašljivih projektov (TEŠ) in nekaterih državnih bank (NLB), ne najde pa manjkajočih milijonov za pokrivanje izgube ZZZS in s tem denarja za zdravje svojih ljudi. Si res želimo takšno družbo? Bo pri nas imel prednost bolnik ali TEŠ? Na to in takšna vprašanja bo treba odgovoriti.

Ustava jasno določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Ali to ustavno pravico jemljemo resno? Poslovanje nekaterih javnih zdravstvenih zavodov je negativno, pavšalni način plačevanja zdravstvenih storitev s strani ZZZS pa pogosto ne zadošča niti za pokrivanje nujnih zdravstvenih storitev, kar na koncu, prek nižanja standarda zdravstvenih storitev in podaljševanja čakalne dobe, na svoji koži občutijo bolniki.

Gotovo se je mogoče do neke mere strinjati z odgovorom ZZZS javnim zdravstvenim zavodom, naj denar za bolnike najdejo v racionalizaciji poslovanja. Žal pa se vse prepogosto dogaja, da pavšal prek povprečnih cen ne zagotavlja niti financiranja nujnih zdravstvenih storitev. Čakalnice onkološke, nevrološke in še kakšne klinike to vsakodnevno dokazujejo, ko zavarovanci »čakajoč Godota« v vrsti na zdravstveno obravnavo ugotavljajo, da se država pogosto obnaša po načelu »najcenejši je mrtev ali popolnoma zdrav zavarovanec«, vse vmes pa je strošek, ki naj ga javni zdravstveni zavodi znižajo, kakor vedo in znajo. Tako ne gre, za takšno stanje pa sta solidarno odgovorna tako ZZZS kot tudi vlada.

Učinek metulja

Zakaj le se človek trudi obvladovati naravo, če nam ne uspe usmerjati niti lastne družbe. Odgovor nam ponuja teorija kaosa. Znanost dokazuje, da se v primeru majhnega premika v nekem nelinearnem sistemu ta lahko v poznejši fazi izkaže v veliki spremembi (Lorenzov efekt metulja). Je ta metulj v našem primeru lahko bodoča novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bo kdovekaterič posegla v osnovni zakon? Dvom, da bo temu tako, se poraja predvsem zaradi dejstva, da se novelo sprejema zaradi usklajevanja slovenskega reda z diktatom EU (implementacija direktive o pravicah pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva) ter urgentnega dviga prispevkov, ki bo po zaslugi uspeha nekaterih lobijev (ne)solidarno pripomogel k delni zapolnitvi zdravstvene blagajne.

Resni problemi, kot so košarica pravic, partnerski dialog s splošnim dogovorom, oblike zdravstvenih zavarovanj, statusna reorganizacija ZZZS ter podnormiranost zakonsko urejenih pravic, bodo verjetno znova odloženi in rešeni ad calendas Graecas (nikoli). Nujnost sprejema novele je zopet dober razlog ali pretveza, da se o perečih vprašanjih ne odpira javne razprave, še manj socialnega dialoga.

Navsezadnje bi bilo dobro vprašati zdravnike, kako oni vidijo današnje javno zdravstvo. Ne njihovega sindikata ali Zdravniške zbornice. Preproste zdravnike. Če bi moral naše javno zdravstvo opisati kirurg travmatolog, bi ga najbrž opisal v statusu kot pacienta, prizadetega zaradi bolečine, nemirnega, dezorientiranega, cianotičnega s plitvim dihanjem, tahikardnega in hipotenzivnega. Psihiatra raje ne kaže spraševati.

Mag. Jaka Slokan, univ. dipl. pravnik, pravosodni svetnik na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani