Znanje in ustvarjalnost – pot k uspehu

Pogled razočaranega državljana

Ob teh ugotovitvah skušajmo analizirati slovensko realnost in krizo, ki je globlja in širša kot v večini primerljivih držav. Še pred desetletjem je vsaj potencialno dobro gospodarstvo zavilo v napačno smer. S pričetkom privatizacije so novopečeni lastniki v svojih »vizijah« videli jahto namesto tovarne, pet metrov in več dolgo ali pod meter visoko vozilo namesto razvojnih vizij, eksotične dežele namesto zaposlenih, davčne oaze namesto poštenega odnosa, status v družbi sebi podobnih namesto inoviranja. To je bil trenutek, ko je bilo gospodarstvo še zdravo, motivacija velika, razvojne skupine delujoče, finančno zdravje dovolj ugodno, ugled Slovenije v svetu primeren. A laže in hitreje so se lahko približevali svojim »vizijam«, če so se odločili za hitrejšo in lažjo pot. V oholem zanosu niso opazili, da pot pelje navzdol. Namesto da bi energijo vlagali v razvoj in inovacije, so jo vlagali v podivjano privatizacijo. Namesto da bi željo po tveganju usmerili v sicer tvegane razvojne, inovacijske in poslovne izzive, so hodili po meji zakona. Rezultat je bil kratkoročni dvig vrednosti podjetij in naplavina nekaj »uspešnih poslovnežev«, od katerih nekateri še danes poskušajo v javnosti ohraniti avreolo nekakšnih lokalnih modrecev. Ti so bili za svoj lasten dobiček pripravljeni uničiti petdesetletno delo naših staršev in ne tako slabo socialno državo. Končni rezultat je skrajno resna ekonomska situacija, slabšanje življenjskega standarda, propadanje socialne države in vsesplošna kriza. Ena od aktualnih posledic (in ne glavnih vzrokov) je rdeče stanje v bančništvu, ki posledično negativno vpliva tudi na zdrave dele družbe.

V to zgodbo bi lahko vključili tudi oblastnike in množico formalnih in neformalnih mrež, ki so to omogočali. Ampak prepustimo to zgodbo volilcem in sodiščem. Za nadaljnja razmišljanja pa je pomembna ugotovitev, da v zadnjih dveh desetletjih znanje in ustvarjalnost nista bila jasno priznana pot k uspehu. In da so se napačna miselnost in zmotne vrednote zakoreninile v glavah mnogih.

Hladen, a zgovoren pogled skozi številke

Rezultat krize in njeni vzroki se jasno kažejo tudi v številkah, povezanih z ekonomskimi rezultati in inovativnostjo. Tako je Slovenija podpovprečna v evropskem merilu. Glede na inovacijski potencial (ki ga meri Skupni inovacijski indeks – SII) smo sicer resda v »sivem« povprečju Unije. To lahko marsikoga zavede v prepričanje, da smo med novimi članicami EU najboljši. Vendar pa podpovprečno nizek BDP kaže, da svojih inovacijskih potencialov ne znamo gospodarsko izrabiti. Čeprav je Slovenija tudi po deležu inovacijsko aktivnih podjetij blizu EU-27, opazimo močno zaostajanje glede na delež prihodkov od inovacij proizvodov v celotnih prihodkih ter glede na delež prihodkov od prebojnih inovacij (ki so nove za trg) v skupnih inovacijskih prihodkih. To jasno kaže, da slovenska podjetja premalo pozornosti namenjajo razvoju novih proizvodov; zlasti takih z visoko dodano vrednostjo. To je bila tudi ena ključnih tem letošnjega »debatnega krožka« v Davosu o izzivih svetovnega gospodarstva in politike.

Čeprav inovativnost morda na prvi pogled v te pomembne teme ne sodi, pa je eden od štirih pomembnih zaključkov srečanja po mnenju ugledne revije Fortune povezan prav s tem področjem. Predstavil ga je ena svetovnih avtoritet s področja inoviranja, profesor Clayton Christensen s harvardske poslovne šole (Harvard Business School). Po njegovem prepričanju svet potrebuje več prebojnih inovacij oziroma sprememb, ki vodijo do novih proizvodov, trgov in zaposlitev. Inkrementalne inovacije, ki nadgrajujejo obstoječe znanje, so sicer nujne in koristne, a te predvsem povečujejo učinkovitost, in pogosto prav ta učinkovitost zmanjšuje število delovnih mest. In takih inovacij ima Slovenija največ. Če bi prof. Christensen v Davosu potreboval primer, bi bila Slovenija idealen zgled, česa država in gospodarstvo ne bi smela početi.

Problem slovenskih podjetij je tudi majhen delež prihodkov, ustvarjenih z inovacijami. V celotnih prihodkih z inovacijami dosegamo le dobro polovico vrednosti glede na EU-27 in skoraj dvakrat manj od Nemčije. Slovenska podjetja so v veliki meri dobavitelji proizvodov za nadaljnjo predelavo, ki niso primerni za končnega uporabnika. Tako je bila dodana vrednost na zaposlenega slovenskih predelovalcev komaj dobro polovico dodane vrednosti v EU, še bolj pa zaostajamo za našo glavno trgovinsko partnerico Nemčijo. Podobno zaostajanje inovacijskih in gospodarskih rezultatov smo opazili tudi v storitvenem sektorju.

Situacija v globalnem merilu ni bistveno drugačna. Slovenija na lestvici konkurenčnosti držav Svetovnega gospodarskega foruma (Global Competitiveness Report – GCR) zaseda šele 56. mesto, na katero je v zadnjih treh letih padla s 37. mesta. Nekoliko natančnejši pregled kazalcev GCR 2012-2013 je zanimiv še po tem, ker kaže, da se po sposobnosti (ne rezultatih) inoviranja in kakovosti raziskovalnih organizacij gibljemo okoli 30. mesta, po stopnji absorbcijske sposobnosti podjetij, torej zmožnosti, da nova spoznanja uvedemo v prakso, pa smo na nezavidljivem 78. mestu. Po sposobnosti tujih investicij in prenosa tehnologij pa šele na 113. mestu med 144 državami, v družbi Irana, Burkine Faso, Bangladeša in Paragvaja.

Od raziskovalne k inovacijski odličnosti

Pri preučevanju rezultatov inovacijskih procesov ne moremo mimo koncepta absorpcijske sposobnosti, ki jo Cohen in Levinthal definirata kot »zmožnost organizacije, da prepozna nove informacije iz okolja, jih ponotranji in uporabi v tržne namene«. Po tej definiciji absorpcijsko sposobnost tvorijo štiri dimenzije: sprejemanje znanja, njegovo ponotranjenje, transformacija in komercializacija. Prvi dve dimenziji opredeljujeta potencialno, drugi dve pa realizirano absorbcijsko sposobnost. Vlogi obeh sta različni, a komplementarni. Prispodobo predstavlja nogometaš, ki je hiter in tehnično odlično pripravljen, a mu gola ne uspe zadeti. Pogled na omenjeni model skozi predhodno prikazane številke nam razkrije, da ima Slovenija sicer velik potencial, ki se kaže v določenih sposobnosti inoviranja in kakovosti kar nekaj raziskovalnih organizacij. Torej smo po modelu nekje na polovici poti: imamo potencialno absorpcijsko sposobnost, kar je dobra novica. Slaba pa je ta, da je sposobnost za realizacijo tega razvojnega potenciala izredno nizka, primerljiva z Bangladešom in Burkino Faso, ki se po merilih EU uvrščata med najrevnejše države na svetu. Komentar verjetno ni potreben, bolj potreben pa je razmislek o vzrokih in načinih, kako naj se čim prej približamo razvitim.

Ugotovitve nas ponovno vodijo do že neštetokrat omenjene vrzeli med raziskovalno sfero in gospodarstvom, ki je načelno eden najučinkovitejših, a tudi težko uresničljivih načinov gospodarskega napredka. Raziskave in izkušnje namreč že dolgo ugotavljajo močne pozitivne učinke znanstvenega oziroma raziskovalnega dela na gospodarstvo. Število patentov in obseg RR-dela sta močno pozitivno povezana z višino prihodkov od prodaje od novih izdelkov. Izkazuje se tudi, da ima povezovanje podjetja z akademskimi in raziskovalnimi ustanovami zelo močan pozitiven učinek zlasti na radikalne inovacije proizvodov, medtem ko je učinek na druge vrste inovacij veliko manjši. Sodelovanje z zunanjimi razvojnimi organizacijami kakor tudi z zunanjimi svetovalci očitno prinaša sveže pristope in s tem novosti, ki se ne le pojavijo na trgu, ampak so na trgu tudi bolje sprejete. To je pomembna ugotovitev, ki govori v prid okrepljenemu sodelovanju med industrijo in zunanjimi razvojnimi organizacijami, na primer visokošolskimi institucijami.

Zavedanje o nujnosti sodelovanja med raziskovalnimi institucijami in gospodarstvom se je, kar zadeva Slovenijo, na načelni ravni odrazilo v vrsti strateških dokumentov, tako na ravni EU kot Slovenije. V zadnjem desetletju je bila v Sloveniji ustanovljena vrsta organizacij, agencij, parkov in pisarn, ki naj bi pomagali pri tako imenovanem prenosu tehnologij. Prednje so bila postavljena velika pričakovanja glede operativne izvedbe prej omenjenih strategij. Sami izziva glede prenosa tehnologij in menedžmenta intelektualne lastnine ne vidimo tako dobesedno, kot je to morda videti iz splošno uporabljanega termina »prenos tehnologij«. Ne moremo reči, da med gospodarstveniki in raziskovalci ni zavedanja o nujnosti sodelovanja. Spremlja pa ga tudi slab občutek, da vse le še ne poteka tako, kot bi si želeli. Prenos tehnologij je namreč le vrh ledene gore. In tudi problem vključevanja raziskovalcev v gospodarske tokove je bistveno večji. Menimo, da je potrebno tako gospodarstvo kot raziskovalno sfero temeljiteje usposobiti za precej bolj kompleksen proces.

»Prenos tehnologij« v klasičnem pomenu besede govori o tem, da že ustvarjeno znanje poskušamo primerno zaščititi in preprosto prodati. Klasična znanja glede prenosa tehnologij so še najbolj zanimiva za raziskovalce oziroma za pomemben, a majhen del njihovih dosežkov. Gre za prebojne ideje, rešitve in tehnologije, torej za znanja, ki so že ustvarjena in jih zaščitimo ter poskušamo prodati. Kljub prej omenjenemu zavedanju o nujnosti sodelovanja moramo najprej opraviti z dvema pomislekoma na obeh straneh: to, da imata raziskava in njen rezultat ekonomski ali tržni potencial, ni neakademsko; in drugič, to, da je bilo znanstveno odkritje doseženo z javnimi sredstvi, ne pomeni, da je avtomatično zastonj in prosto na voljo vsem bolj ali manj (ne)zainteresiranim.

Znaten delež dela RR-organizacij bi moral biti usmerjen v sodelovanje z gospodarstvom. RR-organizacije pa bodo morale svojo tržno usmerjenost postaviti drugače: ne zgolj nekaj razviti in poskušati prodati, vzpostaviti morajo bistveno bolj kompleksno sodelovanje z uporabniki in industrijo ter dovolj sodoben koncept menedžmenta svojega RR-dela. Zakaj? Koncept klasičnega »prenosa znanja« temelji na inovacijskih modelih 2. in 3. generacije, ki sta že desetletja preživeta. Temeljila sta na konceptu raziskav in njihovega linearnega prenosa v proizvodnjo in na trg oziroma na razvoju tržnega proizvoda kot posledice potreb trga. Danes so aktualni modeli 5. in 6. generacije, ki so prilagojeni zahtevam in možnostim sodobnega časa. Zaradi skrajševanja življenjskih ciklov inovacij ti modeli poudarjajo pomen mnogo hitrejšega, simultanega izvajanja vseh faz invencijsko-inovacijskega procesa. Danes govorimo o mreženju, integraciji procesov in vertikalnem povezovanju med dobavitelji in odjemalci. Prav tako je pomemben koncept trajnostnega inoviranja v organizaciji. To pomeni, da so razmišljanje o priložnostih, iskanje novih idej in njihovo uvajanje naloga vsakega zaposlenega, vsak dan. Torej ne le še ena od nalog, ampak način življenja.

Menimo, da je miselnost klasičnega »prenosa znanja« še vedno močno prisotna v Sloveniji. Ta miselnost se kaže implicitno v pogledih nekaterih raziskovalcev (ki čakajo, da gospodarstvo z denarjem potrka na njihova vrata), delno se odraža v težnjah nekaterih po postavitvi raziskovalne odličnosti na piedestal kot skorajda edinega pogoja za priznavanje dela raziskovalcev in profesorjev, zlasti pri habilitacijah. Seveda ne smemo zanikati raziskovalne odličnosti, za katero je ARRS po mednarodno primerljivih kriterijih v zadnjih letih veliko naredila. A smiselno jo je nadgraditi in dopolniti s tistim delom, ki bo omogočilo koristno uporabo in komercializacijo znanja, idej in know-howa, z delom torej, ki je prav tako pomembno kot raziskovalna odličnost in ga lahko imenujemo inovacijska odličnost.

Res je, da so prebojne ideje, ki so tudi podprte z raziskavami (raziskovalna odličnost), idealne za klasičen »transfer« v gospodarstvo. Eden takih primerov je zmogljiv in poceni akumulator, ki ga razvijajo na Kemijskem inštitutu ob zaledju velike avtomobilske industrije. Ampak podobnih primerov je v Sloveniji malo. Primer kaže, da klasičen koncept »transferja« ni rešitev, na katero bi se lahko raziskovalci zanašali. Tako je bilo na eni izmed slovenskih univerz v določenem časovnem obdobju podpisanih 35 pogodb o »prenosu intelektualne lastnine in know-howa«, od tega le ena taka, kjer ni šlo za predhodno sodelovanje z gospodarstvom. Podatek je pomenljiv, saj očitno le ena pogodba predstavlja tipičen »prenos tehnologij«, vse druge so nastale na povsem drugih konceptih – dolgotrajnem sodelovanju raziskovalcev s konkretnimi podjetji, z usmerjenostjo v cilj, konceptu odprtega inoviranja, interdisciplinarnosti, ustreznem menedžmentu raziskovalnega in inovacijskega dela, pravilni obliki uporabe intelektualne lastnine, tržni usmerjenosti… In nekatere slovenske raziskovalne organizacije so glede raziskovalne in inovacijske odličnosti lahko svetel zgled ostalim.

Pomembna je zaščita intelektualne lastnine

Za načrtno spodbujanje inovacijske odličnosti, za katero obstajajo merljivi indikatorji, pa bo treba storiti še marsikaj. Predvsem je treba dopolniti pravila igre (habilitacijski kriteriji, pogoji za pridobitev projektov ipd.), spremeniti miselnost posameznikov in načrtno izboljšati delovanje raziskovalnih enot. To ne bo lahka naloga, saj je dostop do sredstev za raziskovanje v Sloveniji vedno težji. Enako velja za RR-sredstva, pridobljena preko instrumentov EU. Ti se vse bolj usmerjajo v koncentracijo sredstev, namenjenih raziskovanju, v projekte velikega obsega. Cilj doseganja kritične mase virov ter omejevanje nabora raziskovalnih in inovacijskih prioritet ni pisan na kožo majhnim. Logika take politike financiranja je le delno upravičena, saj tako veliki postanejo še večji predvsem po obsegu, ne pa vedno po raziskovalni, še manj inovacijski odličnosti.

Tako so med dejavniki, ki prispevajo k uspešnemu prenosu znanj, novejše raziskave identificirale na primer vrhunski RR na »uporabnih« področjih, pripravljenost na interdisciplinarni RR, omrežja med javnimi institucijami, industrijo in akademiki, pa tudi fizično bližino, ki omogoča neformalne, a pogosto zelo konstruktivne stike ob dopoldanski kavi. Pomembni so tudi obvladovanje inoviranja na strateški in operativni ravni, organizacijske strukture, kot so pisarne za licenciranje tehnologij, usmerjenost k iskanju uporabne vrednosti RR, vse podprto z jasnimi politikami, dostopnostjo do tveganega kapitala in ne nazadnje tradicijo in zgodovino uspešne komercializacije RR ter geografsko lokacijo. To so tudi dejavniki, ki delajo Silicijevo dolino uspešno in jo razlikujejo od mnogih manj uspešnih globalnih posnemovalcev.

Pomemben temelj prenosa znanja tehnologij je intelektualna lastnina. Zavedanje o priznavanju intelektualne lastnine in pomembnosti njene zaščite kot predpogoju za prenos znanja je pri nas v vseh sferah še vedno prenizko. Ne samo zaradi preostanka miselnosti prejšnjega sistema, po katerem je bilo vse družbena lastnina. Še vedno je ponekod prisotna miselnost raziskovalcev, ki zaščito intelektualne lastnine vidijo kot nujno zlo za doseganje habilitacijskih kriterijev in je ne dojemajo kot koraka, usmerjenega v ekonomsko izkoriščanje rezultatov raziskav. Medtem ko ameriška ustava iz leta 1787 v svojem prvem členu navaja potrebo po razvoju znanosti in uporabnih umetnosti ter s tem povezani zaščiti intelektualne lastnine, v Sloveniji v letu 2013 nastaja prva nacionalna strategija upravljanja intelektualne lastnine. Vsekakor nas na tem področju čaka še kar nekaj dela. Skratka, temeljni nalogi RR-sfere sta, da je po eni strani zazrta v prihodnost, hkrati pa deluje tudi v smeri prebojnih znanj in invencij (teh je zelo malo). Večji del raziskovalcev zato pač ne more biti temeljnih, raziskovalno odličnih, najboljših, pač pa bi moral z nekoliko manj strahu pred padcem krone z glave stopiti gospodarstvu naproti. Ko bo ta del RR-sfere funkcioniral na ustrezen, sodoben način, bodo tudi slovensko podporno okolje in pisarne za prenos tehnologij laže opravljali svoje delo, saj bodo imeli večje zaledje in bolj kakovosten material za »transfer«.

Raziskovalne organizacije in univerze, ki želijo izrabiti ekonomske priložnosti svojih RR-programov, pa morajo svoje inovacijske potenciale uravnotežiti z ustreznimi strategijami, organizacijskimi strukturami in procesi menedžmenta. Ti bodo omogočili, da univerza del svojega RR-portfelja obvladuje kot poslovno dejavnost, ne da bi s tem prizadela temeljne akademske vrednote ter aktivnosti raziskovanja in poučevanja, ki morajo brezpogojno ostati!

Drugi del te zgodbe je gospodarstvo in njegova sposobnost ter pripravljenost za sodelovanje z raziskovalci. Tretji del pa raziskovalno-gospodarska politika, ki za tovrstno sodelovanje ustvarja primerne pogoje. Poleg tega je danes jasno, da delne rešitve ne dajejo želenih učinkov – nujen je sistemski pristop. Zato nikakor ne smemo spregledati tudi širšega družbenega okolja, ustreznosti vodenja države, družbenih vrednot, neoliberalnih in drugih izhodišč, učinkovitosti sodstva in ne nazadnje ustreznosti izobraževalnega sistema, vse od vrtca in osnovne šole dalje (negativnih pridevnikov namenoma nisva uporabila). To področje je prav tako pomembno in pereče, saj brez tega še tako odlični rezultati raziskovalcev in tehnikov ne bodo padli na plodna tla.