Živimo v času, ko je pridobitev delovnega mesta za nekatere kategorije oseb postala dobesedno podobna zadetku na loteriji. Pridobitev redne, perspektivne in po možnosti dobro plačane službe je za določene starostne in izobrazbene strukture postala skoraj misija nemogoče. Na vsak razpis se prijavlja po nekaj deset, v nekaterih primerih celo po nekaj sto oseb. Zato ne preseneča podatek, da ima Slovenija po podatkih Evropskega statističnega zavoda v tem trenutku 10,2-odstotno brezposelnost, pri čemer se navedeni odstotek vsak mesec še dodatno zviša. V starostni skupini od 25. do vključno 29. leta, torej v starostni skupini, ki naj bi bila najbolj propulziven del družbe, imamo četrto najvišjo stopnjo brezposelnosti v EU. Pred nami so le še Portugalska, Španija in Grčija, in v prihodnosti bi ta delež lahko dosegel celo 40 odstotkov. Brezposelni dandanes že dolgo niso več najmanj sposoben del družbe, temveč del družbe, ki je imel v danih okoliščinah pogosto pač samo najmanj sreče.

Po prvem šoku, ki običajno sledi izgubi zaposlitve, si večina brezposelnih želi čim hitreje spet dobiti redno službo, in tu se začne bistvo naše zgodbe. Tako kot smo v Sloveniji v preteklih letih tudi sicer dokazali, da smo zelo inovativni v vseh možnih oblikah zlorab pravic delavcev, sedaj dokazujemo navedeno tudi pri razgovorih za službo s krajami njihovega znanja in izkušenj.

Z zaposlitvijo pa ni bilo nič

Nekaj primerov. Jeseni sem dobil klic zelo razburjenega kolega, ki je strokovnjak v štiridesetih letih, govori tekoče več tujih jezikov, v preteklosti je zasedal zelo pomembna delovna mesta, poleg tega je lep del življenja preživel v zahodni Evropi. Službo je izgubil, ko je lastnik družbe, v kateri je bil zaposlen, izpeljal klasičen slovenski menedžerski prevzem, ugotovil v letih nepremičninskega balona, da so nepremičnine vredne več kot ljudje, posledično odpustil večino zaposlenih ter danes živi lagodno in bogato življenje. Ker je družba delovala relativno uspešno, je bila izguba službe za zaposlene še toliko večji šok. Kolega je po prvotnem šoku relativno hitro začel iskati novo zaposlitev in poslal prošnje na stotine naslovov. V večini primerov na žalost ni dobil nikakršnega odgovora, če je že prišel do razgovora, pa so mu običajno dejali, da je zanje predober, in mu praviloma še namignili, da želijo mlajše in bolj »fleksibilne«, karkoli naj bi to že pomenilo.

Zato sem bil toliko bolj vesel, ko mi je sporočil, da je prejel osnutek pogodbe za redno delovno razmerje. Bodoči delodajalec, srednje velika gospodarska družba v okolici Ljubljane, ki se ukvarja s turizmom, mu je poleg osnutka pogodbe, ki naj si jo pred podpisom pregleda, dal še nalogo, da v enem mesecu pripravi konkreten poslovni načrt za razvoj turistične dejavnosti navedene družbe in opravi dodatno še ustrezne raziskave trga. Kolega je imel osnutek pogodbe v roki in je, kot dogovorjeno, skoraj ves mesec pripravljal poslovni načrt bodočega delodajalca. Ko je lastnik poslovni načrt prejel, kar naenkrat zanj ni bil več dosegljiv. Kmalu je ugotovil, da je lastnik na delovno mesto, za katero je dobil osnutek pogodbe, zaposlil človeka s pravim političnim ozadjem. Da bi bila mera resnično polna, je že kmalu zatem lahko opazoval nove poslovne akcije omenjene družbe, ki so bile izvedene natančno v skladu z načrtom in na podlagi podatkov, ki jih je pridobil in v poslovnem načrtu natančno opisal.

Drugi podoben primer se je zgodil v Celju. Gospodarska družba, ki pri svojem poslovanju uporablja zunanje projektante, je iznašla vrhunski način, kako priti do storitev, ne da bi jih plačala. Izvedli so razpis za delovno mesto projektanta, na katerem so kandidatom, ki so prišli v ožji izbor, dali za nalogo pripravo projekta, s katerim se družba, ki je objavila razpis za delovno mesto, trenutno ukvarja. Kolega gradbenik, ki je sodeloval na razpisu in je bil izbran v ožji izbor, je zapravil ure in ure in je natančno pripravil projektno dokumentacijo in opisal, kako rešiti določene probleme v projektu. Poklicali so ga na predstavitev projekta, kjer jim je v izčrpnem intervjuju opisal vse podrobnosti, in bodoči delodajalec mu je zagotovil, da je tako zadovoljen, da ga bo nemudoma zaposlil. Kolega je čakal na pogodbo, in ker te ni in ni bilo, je večkrat poklical lastnika družbe, ki pa je imel vedno kak izgovor, zakaj še ni izvedel zaposlitve in naj samo še malo počaka. Po daljšem obdobju je kolega končno ugotovil, da so ga izkoristili, družba pa še danes vsake toliko časa išče nove projektante.

Treba se je zavarovati

Podobne primere so mi opisovali tudi številni mladi arhitekti, ki morajo svojim morebitnim bodočim delodajalcem pošiljati mape s svojimi osnutki in projekti, pri čemer običajno zahtevajo, da se vsi dokumenti pošljejo v elektronski obliki. V enem izmed takih primerov sem dobil klic arhitekta, ki je na projektu zmagal z najnižjo ceno, vendar pa je naročnik zahteval številne spremembe. Ker se mu je vse skupaj zdelo malce čudno, je stvari preveril in ugotovil, da je naročnik trem mladim arhitektom naročil, da mu izdelajo osnutek prenove, pri čemer jim ni povedal, da je dal povpraševanje trem arhitektom. Nato je izbral najcenejšega in v njegov osnutek na podlagi osnutka ostalih dveh vrisal spremembe, ki jih je hotel imeti v svojem načrtu. Seveda pri tem ni nikoli omenil, da navedeno niso njegove ideje, niti ni vprašal za dovoljenje avtorjev, še manj je kadarkoli razmišljal, da bi nagradil arhitekte, katerih dela je uporabil.

Takih zgodb je še veliko. Vprašanje je, kako se lahko zavarujete pred takimi primeri in ali je to sploh mogoče. Na razgovoru za službo se želi vsakdo izkazati v najboljši možni luči in posledično prikazati potencialnemu delodajalcu vse svoje znanje in izkušnje. Služba je tako redka dobrina, da je v razgovoru za službo težko taktizirati in se morda celo samocenzurirati. Kljub temu je glede na zgornje zgodbe brezposelnih morda smiselno upoštevati nekaj nasvetov. Na intervjuju za službo poskušajte predstaviti predvsem pretekle izkušnje in reference. V kolikor želijo bodoči delodajalci pisne izdelke, jih pošljite po elektronski pošti ali na način, da imate v rokah dokaze, kaj ste posredovali. Zavedajte se, da avtorsko pravo ne varuje golih idej, varuje pa na primer vaše projekte, načrte, študije, raziskave in podobne stvaritve, v kolikor so javno izražene.

Najlažji način dokazovanja je, če so navedene vsebine izražene v pisni obliki. Na vse pisne izdelke se vedno podpišite kot avtor. Zavedajte se, da nihče nima nikakršne pravne podlage, da uporabi katerokoli vaše delo, ki ste ga pripravili za razgovor za službo ali za prijavo na katerikoli projekt, ne da bi imel za to ustrezno privolitev z vaše strani in ne da bi vam plačal ustrezen znesek za uporabo vaših pravic. V primeru zlorab, kot sem jih opisal, ne razmišljajte prav dosti in nemudoma prijavite take kršitelje pristojnim organom. Navedeno praviloma predstavlja krajo avtorskih pravic, poleg tega nujno obvestite tudi delovno inšpekcijo, saj je velika verjetnost, da so taki fiktivni delodajalci kršili v postopku še kakšen drug zakon. Ker pravna država v Sloveniji pogosto ne deluje ali pa deluje zelo počasi, je morda prav, da svojo zgodbo zelo natančno opišete in jo pošljete vsem svojim kolegom ter poslovnim partnerjem družbe, ki vam jo je zagodla, in da objavite zgodbo tudi na vseh javnih forumih in portalih ter s tem morda preprečite, da bi bil še kdo drug opeharjen na način, kot ste bili sami.

Dr. Jurij Žurej, nekdanji direktor Urada za intelektualno lastnino