Tadej, kako o dirki, ki ste jo vseskozi imeli v glavi, razmišljate po nekaj prespanih nočeh?

Ko sedaj s časovne distance ocenim, si nimam česa očitati, le rezultat ni tak, kot sem si ga želel. Vse sem naredil, kot je treba, na to sem ponosen. Posebno na to, da sem vzdržal glede na vse druge probleme in sem se sestavil. Stopničke so bile vseeno dosegljive, saj bi Sinkewitza lahko prehitel, če mi morala ne bi tako padla. V glavi sem imel samo igro za zmago. Ni se mi zdelo pomembno, ali sem tretji ali četrti, zmagal nisem.

Kako bi sicer na podlagi dolgoletnih izkušenj ocenili dirko Po Sloveniji?

Meni je bila zelo všeč, ker je bila težka. A morda za štiridnevno dirko celo pretežka. Meni ugaja, ker imam zaradi tega večje možnosti za boljši rezultat, pri trasi zadnjega dne pa ni bilo treba iti v take ekstreme. Finale v Novem mestu, tik ob gradbišču, je bil vseeno preveč tvegan. Ni čudno, da so ležali na vsakem ovinku. Tega se nihče ni veselil. Veliko stresa brez pomena. Je pa res, da je veliko slovenskih cest v primerjavi s slovaškimi in poljskimi kot avtocesta.

Je taka občutna razlika?

Na Slovaškem in Poljskem sem vsak dan tvegal glavo. Pokajo karbon in kosti. Nikoli ne veš, kdaj in kaj bo na cesti. Tam sem dirkal le z mislijo, da bom dobro pripravljen na Slovenijo, sicer bi že prvi dan odšel domov in se nikoli več ne bi vrnil. Same luknje. Če je dež, slabo vreme, je še huje, ker nič ne veš, kaj je pod vodo. Mnogokrat moraš bolj paziti na cesto kot na tekmece. No, saj se navadiš tudi na to in ko prideš na lepe ceste, ni nič več težko.

Tudi na Giru in Touru ste vedno tožili zaradi stresa, ki ga povzroča prerivanje na ozkih, včasih slabih cestah?

Ah, Giro. To je še stokrat huje.

Mislite tudi na etapni Szlakiem Grodow Piastowskich na Poljskem, ko ste bili na pragu uspeha?

Tam sem si zares želel nekaj pokazati, a kot nalašč je bilo v odločilni gorski etapi vse na kupu: slabe ceste, dež, mraz. Pred zadnjim klancem sem snel popolnoma zapacana očala, misleč, da bom vsaj kaj videl, pa mi je fina mivke na cesti prišla v oči. Moral sem se ustaviti, a so drugi seveda že bežali naprej. A sem jih do vrha zadnjega vzpona s skrajnimi močmi le ujel, tudi na spustu se je izšlo, ko pa smo s par kolesarji pripeljali na ravnino, pet kilometrov lepe ceste do cilja, sem priletel v zadnjo luknjo. Lahko si mislite, kako me je to potrlo. To pomlad sem imel zares veliko smole. Nič se ni izšlo. Imel sem toliko okvar, defektov, kot prej celo kariero. Pa sem imel najboljši material, ki so mi ga priskrbeli v Proloco Trade. K sreči se je vsaj Po Sloveniji izšlo.

Ni le moje opažanje, pač pa tudi mnogih drugih, da ste imeli na Vršiču največjo spodbudo navijačev?

To mi veliko pomeni. Kot sem videl tudi sam, očitno ljubiteljem kolesarstva še nekaj pomenim. Mislil sem, da sem že pozabljen. Veliko truda sem vložil v vrnitev, da sem ujel tekmovalni ritem. Treniral sem tako zagnano, kot bi bil prvo leto član. Delal sem vse, kot bi šel na največjo dirko, z višinsko pripravo vred. Spal na višini, delal težke dolge treninge. Za naprej pa...

Motiv?

Ni odvisno od volje. Imam druge težave, s finančnim stanjem vred. Ne morem si več privoščiti, da bi delal to, kar je najlepše. Če želim splavati, moram delati, tukaj pa denarja ni. Če ne bi imel dolgov, bi v Savi dirkal zastonj, saj so v moštvu pravi odnosi in dobra ekipa. Tako pa... Predvsem drugim sem želel dokazati, da zmorem. Mislim, da sem jim dokazal. Dotlej je šlo, čeprav so mi vseskozi za vrat dihali, a naprej ne. Moram iskati drugo možnost, da poskušam rešiti situacijo. V kolesarstvu pa nikoli nisem bil in ne morem biti polovičar. Da bi se malo vozil, dirkal in še druge stvari delal, ne morem. Iti na dirke nepripravljen, da bi se zadaj vozil. Velika razlika je, ali se mučiš spredaj v koloni ali zadaj. Ko sem vozil za Phonak, Lampre ali Savo, sem se vedno pripravil enako. Če ne najdem ustreznega moštva, na VN Kranja konec julija zaključim zgodbo. Mi bo zelo težko, vendar ni druge poti.

Imate stike, s katerimi bi si lahko našli ekipo?

Navezujem jih. Pol leta znova dirkam, videli so me in tudi videli so, kako dober sem. Mogoče se najde kaj. Ni še konec. Mogoče je še en odstotek možnosti, da mi vseeno uspe. Do 27. julija ne dirkam. Moram se posvetiti delu. In nisem odšel na državno prvenstvo, ker je bil to edini termin, da sem lahko odšel z ženo in malima na dopust. Do tedaj bo znana odločitev.

Koliko dopinških kontrol ste imeli po vrnitvi?

Eno, na dirki v Franciji.

Le eno? Zdi se tako, kot da nikogar ne zanimajo vrednosti, ki so potrebne za nadaljno analizo biološkega potnega lista Tadeja Valjavca.

Očitno ne. Patrika Sinkewitza, s katerim imava podobne rezultate in sva se podobno vrnila, kontrolirajo tudi po trikrat na dan. Na Istrski pomladi, na dan zmage na Motovunu je bil kontroliran zjutraj v hotelu in kot zmagovalec etape še zvečer. Čudno, ali ne? Vseskozi ga imajo na tapeti, kot bi ves čas nekaj sumili. Lahko bi tudi mene, če so bili tako prepričani, da sem goljufal. Ali torej nisem več sumljiv? Ali pa morda predobro vedo, kako je takrat bilo? Zares nelogično. Seveda sem ostal v sistemu kot kontroliran športnik. Vedno javljam, kje sem. Naj me vsak dan kontrolirajo, naj čip vstavijo vame in me gledajo.

Kmalu po vaši obsodbi se je zamenjala celotna shema spremljanja biološkega potnega lista. Zamenjali so se odgovorni in sistem delovanja.

Nisem presenečen. Verjetno so se zavedali, da so delali krivico in nekateri tega niso mogli več dopuščati. Avstralski izvedenec dr. Ashendon, ki ga je izbrala UCI, je že na razpravi to dal vedeti.

No, tudi primerjava vaše odločbe CAS z nekaterimi podobnimi primeri je vzorčna za analize čudnih odločitev neupoštevanja logičnih dejstev.

Ah, vem. To je sistem, vendar sedaj je to brez pomena pogrevati. Zaradi tega mi je le hudo. To je mimo in tega ne morem spremeniti. Najhujše sem preživel. Vem, da ni bilo prav, vendar ne morem ničesar spremeniti. To je tako kot v poslu. Vsak poskuša koga nasmoditi. Moj primer je le preslikava v realno življenje. Ko sem enkrat prebrodil najhujše, je vsaka naslednja tegoba lažja. Ko preživiš take stvari, te za vse naslednje le utrdi. Lahko bi bilo le še kaj hujšega, zdravje, otroci. Tolažim se s tem.

Tedaj ste dejali, da se vam kaj hujšega kot ta krivica ne more zgoditi, pa vam je menda nekdo v tolažbo pripomnil, če je to najtežje, kar se vam je v življenju zgodilo, takoj podpišite.

Zares sem mislil, da se huje kot ta krivica ne more zgoditi. Ko pa sem bolj razmislil, je pa res. Dokler so otroci in družina zdravi, čeprav ne vem, kako bo iz dneva v dan glede drugih stvari, bomo že nekako rešili. Le da smo skupaj. Včeraj sem očistil ribnik in smo imeli bazen. Še na morje ne bi bilo treba iti, vse imamo.

Mednarodno športno razsodišče vam je prisodilo tudi zelo visoko finančno kazen, neprimerljivo s pravimi dopinškimi grešniki, s pozitivnimi testi. Vas so udarili le na podlagi teorije, sumov...

Nelogično, a tak je sistem. Če so se enkrat tako odločili, ni druge rešitve. Če se hočem vrniti, moram plačati. To je pogoj, da lahko še dirkam ali da v prihodnje lahko delam še kaj drugega pod okriljem UCI. Upam, da se bo kaj odprlo. Na dobre plati življenja je treba misliti. Mislim, da vse delam pošteno. Vendar, ko je človek šibek, se vsi spravijo na šibkega. Šibkih se vsi lotijo.

Bi lahko lepe trenutke z dirke Po Sloveniji primerjali z doživetjem francoskega Toura?

Nisem si niti mislil, da bo še kdo navijal zame. V najtežjih trenutkih sem dobil občutek, da so me že vsi odpisali. Pozabili. Da nihče noče slišati zame. To, kar sem doživel v Ljubljani, Škofji Loki in Vršiču še posebej, je bilo najlepše. To navijanje mi največ pomeni. Vem, da nisem nič narobe naredil. Tudi za Savo sem se prav odločil. Mislim, da sem prav naredil, da sem se vrnil. Upam, da bom še našel elitno ProTour ekipo. Prepričan sem, da bi bil dober za pomočnika kakšnemu kapetanu.

Imate kakšne stike?

Kontakte imam. Doslej sem druge prosil, če lahko navežejo kakšne stike, sedaj mi ne preostane drugega, da še sam kličem. Vlogo pomočnika sem že opravljal in nisem niti pomislil, da ne bi dal vsega od sebe. Poznam sebe, ne vem pa, če me drugi. Verjetno me to sedaj najbolj tepe. Nisem tako komunikativen, sem bolj zadržan in ljudje potrebujejo več časa, da me spoznajo. Tisti, ki me, vedo, da sem bil zanesljiv. A to so vrline, ki sedaj malo štejejo. Zanesljivost sem s tem izgubil. Zato je težko. Ne vem, če mi bo uspelo. Če bi bil kdo izmed slovenskih menedžerjev dovolj vpliven, bi lahko pomagal. Poklical sem vse, vse sem prosil. Tudi Gorazda Štanglja, Janija Brajkoviča. Vse.

Tudi Vinokourova na primer?

Tudi.

Odzivi?

Zelo žalostni zame. To me najbolj potre. Po moje me dovolj dobro poznajo. To me je najbolj potrlo. Ostane le, da si sam poskušam kaj najti. Če bi bilo odvisno od tistih, ki sem jih prosil, bi že obupal. Upanje umre zadnje. To bodo zadnji poskusi.

Torej še vedno kolesarstvo spoznavate v najbolj kruti obliki?

No, lahko bi bilo še kaj hujšega. Sem zdrav. Kolesarstvo se mi ni zamerilo. Se pa velikokrat zdi, da je brez pomena vse skupaj. Ni pravičnosti. Nekateri imajo vedno privilegije, ker so del šova v večjih državah. Ta šport je zelo lep, dokler ne spoznaš vseh zakulisij. A če ne bi imel tako rad športa, ne bi prišel nazaj. Vendar dokler sami športniki, kolesarji ne bodo imeli v sebi morale, da je prepovedano pač prepovedano, sistem ni pomemben. Hamilton je v knjigi vse napisal, knjiga je kot učbenik prepovedanega. Rešitev tega je le v morali. A ta plat morale je kot v drugih plateh življenja: pri prehitri vožnji na cesti, neplačevanju računov. Povsod se iščejo bližnjice. Je pa kolesarstvo sedaj najbolj čist šport.

Kako ste usklajevali kolesarstvo z delom v Vili Triglav na Pokljuki?

Zadnja dva meseca je vse vodila žena. Spomladi sem bil kot rekreativec. Delal na Pokljuki, se vozil dopoldne v Istro in potem popoldne nazaj. A če bi tako nadaljeval, bi me »razneslo«. Za dirko Po Sloveniji sem tvegal, se osredotočil in pripravil, sedaj bom znova prevzel delo. Moram, zadolženi smo. Najlažja rešitev bi bila, da bi vse skupaj prodali, a niso časi za to. Niti za pol cene. Nihče ne kupuje. Mislim, da se bo vse rešilo, saj se prilagajamo, delamo, dobro kaže, živčna vojna pa je. In upam, da bom dobil ProTour ekipo, da bom še dirkal. Verjamem, kot so vame verjeli tisti redki, Proloco Trade, Marko Černič in AH Vrtač, ki so mi pomagali pri vrnitvi.