Napoved notranjega ministra Gregorja Viranta o zmanjševanju števila občin je mogoče razumeti na dva načina. Ker ideja ni nova in ker se ob vsakem besedilu na temo lokalne samouprave kar vrstijo komentarji v stilu »dve tretjini jih je treba ukiniti«, gre lahko za spretno propagandno potezo. A bodimo nekoliko politično naivni in verjemimo, da minister Gregor misli resno in da bo storil vse, da napoved tudi uresniči. Nič mu ne zavidamo, čeprav so vsi argumenti na njegovi strani.

Vsaka druga občina ima manj kot pet tisoč prebivalcev, petina manj kot tri tisoč. Lokalna samouprava je draga in potratna, velja načelo solidarnosti oziroma pomoči tistim občinam, ki so manj razvite ali pa tako majhne, da same ne morejo pokriti vseh stroškov. Take občine bi brez izdatne pomoči bankrotirale. Z drugačnimi pravili financiranja bi manjše občine lahko prisilili k združevanju, s tem pa pocenili stroške.

Veliko število občin je pogoj za decentralizacijo, je bil dolgo argument drobljenja Slovenije. Pa res? Slovenija je ena najbolj centraliziranih držav, saj majhne občine nimajo nikakršne moči in so v celoti odvisne od države. V začetku tisočletja smo imeli 150 občin in OECD ter Svet Evrope sta nas opozorila, da je to tudi zavoljo centralizacije odločno previsoka številka. In kaj smo storili? Ustanovili smo še 60 novih. Na Danskem so potrebovali deset let, da so število občin zmanjšali z 275 na 98. Velika večina občin ima tam okoli 40.000 prebivalcev. Danska velja za eno najbolj decentraliziranih držav.

Sto enaindevetdeset slovenskih občin ima skupne občinske uprave, a v glavnem na področju inšpekcije, pa še to zaradi izdatne pomoči države pri financiranju. Če pa mora deset majhnih občin pristopiti k projektu nove čistilne naprave, se deset županov morda še nekako dogovori, a kaj ko morajo o skupni ideji prepričati še vsak svoj občinski svet in do gradnje hitro mine deset let.

Vsi projekti ustanavljanja pokrajin so propadli. Pa bi pokrajine lahko pripomogle k decentralizaciji in racionalizaciji. Država bi nanje prenesla cel kup pristojnosti, kot so gradnja cest, kanalizacije, vodovoda, upravljanje vrtcev, šol, fakultet, muzejev, razvoj prostora, turizma, malega gospodarstva, kulture. Kaj niso to že zdaj naloge občin? Ja, kako naj pa občina s 1785 prebivalci skrbi za vse prej omenjeno? Če bi imeli pokrajine, bi obdržali le še večje, mestne občine z župani, vse druge pa bi bile na ravni zdajšnjih krajevnih skupnosti. Bogokletno za vsaj polovico slovenskih županov, kajne? Sploh tistih, ki so šerifi svojih občin, ki zaposlujejo svoje sorodnike in strankarske kolege, imajo po tri ali celo več podžupanov ter celo vrsto direktorjev, prokuristov in svetovalcev v javnih podjetjih.

Torej, je res potrebnih še dvajset let za vzpostavitev normalne, vzdržne lokalne samouprave? O njeni reformi bo treba (tako zapoveduje tudi ustava) vprašati volilce na referendumu. Če jih bodo spraševali v vsaki občini posebej, ali so za to, da se njihova občina združi s sosednjo, je stvar obsojena na propad. Če pa bi na referendumu vprašali vse volilce, ali so za to, da se zniža število občin za polovico, bi bil rezultat lahko precej drugačen. Prihodnje leto so lokalne volitve. Dobra priložnost. Vsaj za začetek.