Krško. Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz komunalnih čistilnih naprav med drugim določa, da morajo upravljalci komunalnih ali skupnih čistilnih naprav zaradi zagotavljanja prečiščevanja odpadnih voda zagotavljati tudi sprejem odpadnih snovi iz greznic ter blata iz velikih in malih komunalnih čistilnih naprav. Na ta način naj bi izkoreninili dokaj pogosto (prikrito) prakso, ko imetniki greznic in malih čistilnih naprav te praznijo na lastno pest, vsebino pa razlivajo po njivah in travnikih ali jo spuščajo celo neposredno v vodotoke in tako povzročajo okoljsko škodo.
Ker gre pri zagotavljanju izvajanja te uredbe za precej obsežno delo, se bodo morale obstoječe občinske komunalne službe za praznjenje greznic in odvoz usedlin iz malih in velikih čistilnih naprav v večini primerov šele ustrezno opremiti. Izvajanje odloka se bo poznalo tudi pri rednih izdatkih gospodinjstev. »V občini Krško bomo te odvoze začeli zaračunavati s 1. julijem. Ker gre za nekaj nad 6000 greznic in malih čistilnih naprav, katerih vsebino moramo v skladu z uredbo odvažati enkrat na tri leta, pomeni, da jih bomo morali v povprečju očistiti po 9 na dan. Za tolikšen obseg je obstoječe vozilo premalo in bomo morali nabaviti še enega,« nam je pojasnil Jože Leskovar iz krškega komunalnega in gradbenega podjetja Kostak.
Biomulj deloma v kompost, deloma v termično obdelavo
Vsebino bodo praznili v čistilno napravo pri tovarni papirja Vipap Videm. Usedline, imenovane tudi biomulj, ki bodo po postopku ugotavljanja vsebnosti težkih kovin označene kot ustrezne, bodo kompostirali v svoji kompostarni v bližini naselja Spodnji Stari Grad. V kratkem jo nameravajo nadkriti in tako preprečiti uhajanje neprijetnih vonjav v okolico, na kar prebivalci omenjenega naselja opozarjajo že nekaj časa.
Pri preverjanju, kaj se zgodi z za kompostiranje neprimernim biomuljem, pa smo ugotovili, da zanj pri nas še ni najbolje poskrbljeno. Po iztiskanju vode in sušenju bi namreč moral končati v sežigalnici. Ker teh v Sloveniji nimamo zadosti, mulj skupaj z nepredelano embalažo pretežno vozimo na tako imenovano termično obdelavo v sosednjo Avstrijo. V naši edini ustrezno opremljeni sežigalnici v Celju namreč ne razpolagajo z zadostnimi zmogljivostmi, v zvezi z gradnjo ene ali dveh novih pa med deležniki na državni ravni nikakor ne pride do poenotenja stališč.
Zmanjšali bi uvoz premoga
Leskovar je prepričan, da je to neizkoriščena priložnost za slovensko gospodarstvo. Za prevzem stisnjenega biomulja in ostalih odpadkov, namenjenih termični obdelavi, avstrijskim sežigalnicam, ki niso po naključju zrasle ravno v bližini meje s Slovenijo, plačujemo od 40 do 80 evrov za tono. Če k temu prištejemo še stroške transporta, je treba k navedenim številkam prišteti še 15 do 20 evrov, kar ni zanemarljiv strošek. »Po drugi strani nekatere naše tovarne za svoje potrebe uvažajo velike količine indonezijskega in bosanskega premoga razmeroma nizke gorivne vrednosti, ki za sabo pušča veliko pepela in prahu, kar najbolj občutijo okoliški prebivalci. Gorivo, pridobljeno iz odpadkov, je dosti bolj čisto, ima višjo gorivno vrednost in je za uporabnika tako rekoč zastonj,« meni Leskovar.
Kdaj bomo tudi pri nas sprejeli primerno strategijo termične obdelave odpadkov, še ni znano. Če v tej dejavnosti ob sočasni skrbi za okolje vidijo priložnost v Avstriji in drugih zahodnoevropskih državah, je težko najti razlog, zakaj ne bi tudi v Sloveniji. Nekaj nad 200.000 ton goriva, kolikor bi ga pri nas letno lahko pridobili iz odpadkov, bi po mnenju strokovnjakov nadomestili uvoz 400.000 ton premoga iz Indonezije.
