Račun, ki se je znašel v roki, ki je prišla po paprike, se tam ni znašel naključno, ampak zaradi procesa fiskalizacije, prek katerega želi vlada pobrati več davkov, nato prebere Slovenec v časopisu (ki ga je našel, ne kupil!). Piše namreč, da se Hrvati, kako tipično (!), na vse pretege izogibajo plačevanju davkov in dobiček raje tlačijo v lasten žep. Tam, mimogrede, prebere tudi, da je najboljšega slovenskega soseda kupil Hrvat, ki je sicer povsem zadolžen, a, tako meni tale naš povprečni Slovenec, so itak vsi poslovneži lopovi, če so Balkanci, so pa sploh mafijci. Kar se njega tiče, itak hodi v Hofer.

Ko gredo naslednji večer s familijo na pico, žena ima rojstni dan in se ji ne da kuhati, spet noben od natakarjev ne govori slovensko, čeprav polovico miz v restavraciji okupirajo njegovi rojaki. Jezi ga, ko od soseda v kampu, pristnega Gorenjca, sliši »jednu bez šunke, molim«, zato si naroči še en špricer in povleče na uho pogovor ob drugi mizi. Tam se mlad par (nacionalnost naj ne bo pomembna) pogovarja o svingerski plaži nedaleč stran, kjer da se vsi navzkrižno in počez dajejo dol. Naš Slovenec je še premalo pijan, da bi resno razmislil o preverjanju resničnosti obstoja tega fenomena, pomisli pa, in še dobro da ga nihče ne sliši, da je to tako zelo – razpuščeno. Tako balkansko. Kaj pa če kaj stakneš, kaj boš potem, si misli, ko že leži rahlo omotičen pred prikolico, tokrat v temi, ne v senčki, a še vedno z nepopitim pivom v roki. Zadnjič je poslušal, da so aretirali nekega kirurga, ki je kar po spisku ubijal lastne paciente. Hrvaški zdravstveni sistem, huh, ne želiš si tega, pomisli z grozo.

Teden dni in pitaj boga koliko (tako namreč rečejo Hrvati) pirov kasneje je naš Slovenec spet v svojem volkswagnu, skupaj z drugimi Slovenci ujet v gneči, ki se po polžje premika proti meji. Ko vsaj ne bi bilo te preklete meje, pomisli, ko se mu na čelu zariše nova potna sraga (s klimo malo varčujejo, pa tudi ženo zebe v noge). Tako mora vsakič čakati, da gre v državo, za katero sploh ni prepričan, da mu je všeč, in nato še ven. »Če me vprašate, ali podpiram vstop Hrvaške v EU, težko odgovorim,« se možakar zagleda direktno v kamero. »Zame in za moje otroke bo gotovo lažje, mislim pa, da Hrvaška na to ni pripravljena. In tudi zasluži si najbrž ne,« pribije naš povprečni slovencelj.