Nacionalni stanovanjski program za obdobje 2013–2022 ni osnovan na resni analizi stanja, predlagane rešitve pa so večinoma napačne. Tako se po končani javni razpravi glasi tako rekoč enotni sklep nepremičninskih strokovnjakov – posrednikov, ekonomistov, arhitektov, predstavnikov stanovanjskih skladov...

Do svojih stanovanj naj mladi pridejo sami

Zanje je nesprejemljivo, da bi sanje o lastnem stanovanju ranljivejšim skupinam prebivalstva država še naprej pomagala uresničevati s prodajo stanovanj po ugodnejših cenah od tržne. Zato tudi ne podpirajo predloga, da bi najemniki javnih stanovanj ta po petih letih lahko odkupili, pri čemer bi se že plačane najemnine odštele od kupnine. V tem duhu zavračajo tudi oživljanje nacionalne varčevalne stanovanjske sheme, po kateri bi država varčevalcem primaknila nekaj denarja k obrestim na privarčevane zneske oziroma na najete stanovanjske kredite. Ocenjujejo, da ta ukrep ob številnih negativnih izkušnjah v preteklosti ni prinesel nikakršnih resnejših pozitivnih učinkov.

Ob tem stroka opozarja, da pomembne anomalije nepremičninskega trga izhajajo prav iz dejstva, da je približno 90 odstotkov stanovanj v Sloveniji lastniških. Zaradi tega ne deluje najemniški trg, manjša pa je tudi mobilnost prebivalstva, zlasti mladih. To je po opozorilih ekonomista dr. Iva Lavrača resen dolgoročni družbeni razvojni problem, saj med drugim povečuje brezposelnost. »Spodbujanje individualnega lastništva stanovanj s pomočjo ugodnih stanovanjskih kreditov sili iskalce stanovanj, zlasti mlade družine, v vlaganje kapitala v stanovanjsko gradnjo oziroma nakupe stanovanj, ker na sedanjem najemnem trgu nimajo realnih možnosti za najem primernih stanovanj. Nepremičninska okrogla miza zato ocenjuje, da bi mlade družine lahko uporabile kapital koristneje oziroma bolj produktivno z vlaganjem na primer v nova delovna mesta, naložbe v stanovanja pa bi prepustile profesionalnim, kapitalsko dovolj sposobnim vlagateljem,« je zapisano med sklepi okrogle mize, ki jo je organiziralo nepremičninsko združenje FIABCI. Spodbuditi je treba predvsem najemanje stanovanj, je njegovo trdno prepričanje.

Toda država in občine bi se morale po mnenju stroke odpovedati ne le gradnji in kupovanju stanovanj za prodajo, temveč tudi za oddajanje v najem. To bi morale prepustiti zasebnim vlagateljem na prostem trgu, mladim družinam in drugim ranljivim skupinam prebivalstva, ki ne bi bile kos tržni najemnini, pa bi morala država priskočiti na pomoč s stanovanjskim dodatkom, socialno pomočjo za šibkejše skupine prebivalstva. Javni skladi bi se morali osredotočiti predvsem na ohranjanje oziroma minimalno povečevanje tržne vrednosti in količine najemnih stanovanj za ranljive skupine. Javni denar bi bilo namreč glede na omejene finančne zmožnosti občin in države po mnenju stroke pametneje usmeriti predvsem v stanovanjski dodatek. Ministrstvo je v predlaganem programu njegovo uvedbo sicer predvidelo, vendar po mnenju dr. Lavrača za preozek krog upravičencev. Po oceni ministrstva bi bilo do njega v letošnjem letu upravičenih 5500 ljudi, kar pa je trikrat manj, kot je sedaj v državi neprofitnih najemnih stanovanj.

Ta bi se po predlogu ministrstva preoblikovala v nizkoprofitna. Kot pove že samo ime, bi se neprofitne najemnine, ki javnim skladom sedaj ne omogočajo niti kritja stroškov za oddana stanovanja, dvignile na raven, ki bi prinašala minimalni donos. To bi bila po oceni ministrstva dovolj velika spodbuda, da bi v nizkoprofitna stanovanja vlagali tudi zasebni vlagatelji. Kajti s predlaganim programom bi ministrstvo po novem zasebnemu kapitalu odprlo pot do največ 50-odstotnega lastništva lokalnih stanovanjskih skladov.

Toda to bi kaj hitro lahko vodilo v prelivanje javnih sredstev v korist zasebnih investitorjev, opozarjajo nepremičninski strokovnjaki. Ekonomistka dr. Andreja Cirman je ob tem dejala, da »zasebni sektor prepričati, da se zadovolji z nizkim profitom, če lahko doseže visokega, ni realna ekonomska domneva«. Zato nepremičninska stroka vlado poziva k pripravi novega, bolj premišljenega predloga.