Že naslov okrogle mize Trg umetnin v Sloveniji, nekaj, česar ni je v središče postavil trditev, da tržišče za likovno umetnost pri nas tako rekoč ne obstaja, s čimer so se strinjali vsi zbrani sogovorniki, ki pa za ta pojav krivijo različne razloge. Nekateri recimo menijo, da je likovno področje že dolgo zapostavljeno, ko se delijo državne finance, pa tudi ko mu država nameni nekaj spodbude, to počne na napačen način, drugi s prstom kažejo na slabo likovno vzgojo znotraj šolskih sistemov, tretji obsojajo skromno medijsko pokritost tega področja, posamezniki menijo, da galerijska mreža slabo funkcionira, likovni kritik in umetnostni zgodovinar Brane Kovič pa je izpostavil denimo še, da se je umetniški okus Slovencev ustavil pred sto leti, saj pri nas še vedno cenimo zgolj impresioniste, zaradi česar pripadniki vseh kasnejših slogov zgolj životarijo.
Priboljšek za bogataše
Predsednik Zveze društev likovnih umetnikov Aleš Sedmak je uvodoma poudaril, da se morajo tudi likovniki obnašati krizi primerno in zato od države ne zahtevati kaj več finančne spodbude kot drugi, a meni, da so likovni ustvarjalci v slabšem položaju kot marsikateri delavec, saj so svoje delo izgubili že pred dvajsetimi leti, ko se trg ni vzpostavil. Razlogov, zakaj se ni vzpostavil, pa je precej. V prvi vrsti gre najbrž kriviti slovensko mentaliteto tako kupcev kot ponudnikov. Brane Kovič in Boštjan Pirc, predsednik Društva galeristov in starinarjev Slovenije, ugotavljata, da želijo mladi umetniki takoj po končani akademiji s čim manj truda dosegati visoke cene, namesto da bi počasi in na kakovosti gradili svoje ime.
Medtem pa je Judita Krivec, zadolžena za področje likovne umetnosti na ministrstvu za kulturo, razgrnila, da je marsikje v tujini umetnost obravnavana kot manj tvegana naložba v primerjavi z delnicami in zato prodaja v razvitih državah ponovno raste, medtem ko jo pri nas večinoma dojemamo kot priboljšek za bogataše. »V Franciji denimo kulturo obravnavajo kot javno dobro in zato tam trg funkcionira,« še primakne. Kovič sicer meni, da je primerjava s Francijo absurdna, saj je ta na tem terenu veliko razvitejša od nas, se pa zato ozre k španski praksi. »Španec, ki obogati, se počuti dolžnega, da nekaj naredi za svoje mesto, regijo in nato še državo. Ko si nakopiči premoženje, začne najprej podpirati umetnike na lokalni, zatem pa še na nacionalni ravni in nazadnje zbirko, ki jo sestavi, internacionalizira.«
Da se pri nas ne razraste tovrstna miselnost, je po mnenju večine kriva nezadostna vzgoja. »Če vprašamo osnovno- ali srednješolce, naj naštejejo deset domačih pisateljev, najbrž za večino to ne bi bil posebej velik problem, če pa jih vprašamo po desetih likovnikih, bi se najbrž s težavo prebili do treh ali štirih,« je primerjavo ponudila kustosinja Olga Butinar Čeh, ki je sicer tudi povezovala pogovor.
Ob ostankih socializma
Kot nadaljnji poglavitni problem trga likovnih del je večina sogovornikov izpostavila neprimerno postopanje države na tem območju. Judita Krivec je poudarila, da je ministrstvo za kulturo začrtalo določene mehanizme, ki bi spodbujali večji pretok na tem trgu, in sicer davčno spodbudo za vse, ki bi vlagali v umetnost, ter namenitev od pol do enega odstotka javnih investicij v nakup likovnih del. Poleg tega naj bi akterjem na tem področju status uredili po nemškem modelu, kjer umetnik ni niti socialna kategorija niti ni državni štipendist, ampak je biti umetnik preprosto ena izmed možnih zaposlitev. Likovniki sicer povečini pozdravljajo te načrte, a se bojijo, da nikoli ne bodo izvedeni, saj se tovrstne ukrepe obljublja že vrsto let, in se bodo morali tako še naprej preživljati v sedaj obstoječem, precej majavem sistemu.
Obstoječi sistem namreč s plačevanjem socialnih in zdravstvenih prispevkov podpira določeno število umetnikov, kar je po Pirčevem mnenju precej kvarno: »Tisti, ki so na vrhu tega seznama, nato iščejo stranpoti, kako bi zmanjšali svoj prihodek in bi ohranili ta blagoslovljeni status, medtem ko večina likovnikov ne more preživeti.« Podobno Brane Kovič ugotavlja, da je takšen način podpore ostanek socializma, ki ga želimo uveljavljati tudi znotraj neoliberalnega kapitalizma. »Marsikje se socialno zavarovanje umetnikom plačuje po načelu stanovske solidarnosti, kar pomeni, da zveza društev likovnih umetnikov plačuje kotizacije, ki so odvisne od likovnih prihodkov posameznikov. Mlade umetnike, ki še nimajo veliko kupcev in so njihova dela nizko vrednotena, lahko tako financirajo tisti, ki se dobesedno valjajo v denarju,« je primerjave s tujino ponudil Kovič, ki je še pristavil, da se ob tesni navezavi kulture in politike lahko dogajajo čudeži, a teh pri nas še ni na vidiku, saj domači politiki ne kažejo posebnega čuta za umetnost. »Pri Lojzetu Peterletu kultura ne seže dlje od igranja orglic, Drnovšek bi najraje prijel za pištolo, če mu je kdo omenil besedo kultura, Bajuk je cenil le tisto, kar je naslikala njegova žena, Pahor je slovensko umetnost v svetu predstavljal s kičem Irene Polanc, da o Janši niti ne govorimo,« je bil ciničen kritikov pogled.
Likovni kritik in novinar Iztok Premrov pa je prepričan, da je to področje danes tako obnemoglo zaradi osnovnih napak, ki so bile storjene že pred desetletji, in sicer, da se ni sistematično vlagalo v trg z odkupovanjem del in ga nasploh razvijalo denimo z iskanjem talentov, temveč je celotna sfera slonela na komisijski prodaji, ki ne predstavlja nikakršnega rizika in s tem tudi ne prinaša kapitala. Skratka, udeleženci okrogle mize so natančno secirali razloge za današnje stanje na likovnem trgu, a rešitev, razen ohlapnih idej, kot denimo, da se je treba povezati z gospodarstvom, se bolj vključiti v izobraževalni sistem in stimulirati medije, ni bilo slišati.
