Slovenec je s svojimi sosedi v dobrih odnosih, kadar je ta čim dlje od njega. (Takih je žal malo, zato so slovenska sodišča zasuta z medsosedskimi spori.) Če sosed noče iti sam, ga kupimo (takšne načrte smo še imeli neposredno po osamosvojitvi), prodamo, včasih pa ga tudi izbrišemo. Tukaj, v Sloveniji, se je našel eden, ki je trdil, da je naš najboljši sosed. Povsod ga je bilo polno, za vsakim vogalom je prodajal svojo robo. Vsiljivega soseda, ki ti kar naprej, po petkrat na dan in po vseh medijih, teži s svoji akcijami, imaš prej ali slej dovolj, zato smo ga prodali. Hrvatom, v akciji in temu prilagojeni ceni 120 evrov za delnico. Pri čemer so vsi spregledali pomembno in samo zase govorečo podrobnost: ko je bila odločitev o prodaji sprejeta, je bil Borut Pahor predsednik republike, takrat, ko je Hrvaška klecnila in je morala podpisati arbitražni sporazum, pa predsednik vlade.

In zato imamo zdaj zanimivo situacijo: najboljši sosed odhaja na Hrvaško ravno v času, ko Hrvaška, ta Sloveniji najmanj ljuba soseda, postaja članica Evropske unije in s tem ena od sedemindvajsetih dobrih slovenskih prijateljic. Kar ni naključje, ampak dokaz slovenske (če ne nemške?) pretkanosti: če bi Mercator prodali že lani, bi se zoprnega soseda sicer res lahko znebili za bistveno več denarja, a brez jamstva, da bi v zameno za prodajo na drugi strani Kolpe dobili evro-Hrvaško, saj postopek ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe, kljub slovenskim naprezanjem, v Evropi tedaj še ni bil končan. In v tem, torej kako ugonobiti Hrvaško, je srž slovenskega nacionalnega interesa, ki se celih dvajset let ni mogel uresničiti, saj ne Janša, ne Rupel in ne brata Podobnik niso razumeli peklenskega načrta: Hrvaški z arbitražo odvzeti Savudrijsko valo, ji prodati z dolgovi obremenjenega nadležnega trgovca, njo samo pa nato oropati nacionalne suverenosti in jo utopiti v Evropski uniji, evrski coni, strukturnih reformah in ESM2. Zakaj bi bilo njim kaj bolje kot nam?

Hrvati oziroma Agrokorjev lastnik Ivica Todorić, ki bo v nedeljo zvečer častil evropsko pojedino na Trgu bana Jelačića, se tega seveda še ne zaveda in je še vedno prepričan, da bo Mercator poslej hrvaški. V resnici bo kmalu evropski ravno toliko, kot so evropski Revoz, Lek ali SKB. In, recimo, hrvaški Dukat, Hrvatski telekom, Ina, Splitska ali Zagrebačka banka. Zato se Hrvati motijo, če mislijo, da so kupili slovenskega najboljšega soseda – Evropska unija je s slovenskim (no, Pahorjevim) posredovanjem kupila njih, prej ali slej bodo to spoznali, a takrat bo tudi za njih že prepozno.