Trava ni samo za krave
Vse o posebni privlačnosti turnirja je povedala rekorderka Martina Navratilova, ko je dejala: »Wimbledon je kot mamilo. Ko enkrat tukaj zmagaš, si želiš zmagati spet in spet in spet...« Njej se je posrečilo na turnirju zmagati dvajsetkrat, od tega devetkrat v igri posameznic. Vse o tem, da se ni dobro zameriti wimbledonski sveti travi, ve njen rojak Ivan Lendl, ki je osvojil osem naslovov za grand slam, med katerimi ni samo wimbledonskega. Leta 1982, ko sploh ni prišel v Wimbledon, je dejal: »Trava je za krave...« Letos ne samo Lendl, ki je bil dvakrat finalist (1986 in 1987), ampak tudi vesoljna Velika Britanija upa, da bo kot trener pomagal do krone domačemu favoritu, Škotu Andyju Murrayju. Britanci upajo, da bo Murray prekinil edino wimbledonsko »tradicijo«, ki jim ni niti malo všeč. Domačega zmagovalca ni že od leta 1936 oziroma od Freda Perryja, na katerega v wimbledonskem teniškem kompleksu spominja manjši kip. Zadnja Britanka, ki je zmagala, je bila Virginia Wade leta 1977. Vsi igralci fantazirajo o zmagi, gledalci so pripravljeni ure in ure čakati v neskončni vrsti, vsi pa se radi predajajo številnim wimbledonskim ritualom in tradicijam. Najbolj znana tradicija, ki se je gostitelji najbolj držijo, je barva oblačil za igralce in igralke, ki so toliko bolj opazna zaradi zelene trave: pred leti so dolgoletno zahtevo o povsem belih oblačilih spremenili v »pretežno bela oblačila«. Vsebuje jo sedem »smernic« kluba o pravilih oblačenja. Igralci in igralke se ne ukvarjajo s podrobnostmi in so leto za letom povsem v belem. Kot bi si ob pisanosti vseh drugih turnirjev iskreno želeli biti v belem. Na zeleni travi. Nekaj privlačnega je v tej zeleno-beli kombinaciji.
Tudi teniški car se priklanja kraljici
Eno izmed tradicij, s katero je imelo veliko igralcev »problem«, so odpravili leta 2003: do takrat so se morali ob prihodu in odhodu priklanjati proti kraljevski loži vsem članom kraljevske družine. Zdaj naj bi se samo kraljici in prestolonasledniku, princu Charlesu. »Najmanjši problem,« je lani dejal wimbledonski kralj zadnjih desetih let, lanski in do zdaj sedemkratni zmagovalec Roger Federer, ko so mu rekli, da bosta v loži Charles in Camilla, ki bosta zahtevala priklon. Federer je seveda častni član All-England Cluba. Kot so vsi nekdanji zmagovalci in zmagovalke, ki jih gostitelji, kar je verjetno najlepša tradicija, nosijo po rokah do smrti, če se pojavijo na turnirju. Drugače pa ima klub 375 stalnih članov in sto začasnih članov. Nov stalni član lahko postaneš samo, ko se od sveta poslovi eden od stalnih članov. Tu ti ne pomagajo ne ime, ne slava, ne denar, ki pa igra zelo pomembno vlogo na wimbledonskem turnirju, posebno korporacijski.
Kriza? Kakšna kriza?
Na wimbledonskem turnirju ni krize. Letos so nagradni sklad povišali za štirideset odstotkov – na skupaj 22,6 milijona funtov, kar je 6,5 milijona funtov več kot lani in več kot na katerem koli drugem grand slamu. Največ bosta dobila zmagovalca v igri posameznikov in posameznic, vsak po astronomskih 1,6 milijona funtov. Predsednik kluba Philip Brook je zanikal, da so nagradni sklad tako zelo povišali zaradi pritiska igralcev, čeprav je splošno znano, da so igralci tisti, ki so res zahtevali večji delež velikih dobičkov grand slam turnirjev. V Wimbledonu največji delež dobička prinese približno pol milijona obiskovalcev, ki pridejo ne samo zaradi tenisa, saj je to eden izmed vodilnih družabnih dogodkov muhastega angleškega poletja, katerega del je tudi dež. Pomemben delež prinesejo tudi korporacijski jezdeci, ki sebi in gostom lahko najemajo posebne prostore in kupijo poseben status gledalcev. Cena seveda narašča iz dneva v dan: za zadnji dan, ko je na vrsti finale moških in moških dvojic, takšna posebna gledalska vstopnica stane natančno 4150 funtov. Zaradi turnirja polepšani Wimbledon, ki je eden izmed najbolj zelenih delov Londona, bo od danes do 7. julija, ki bo tam finalni dan, živel za tenis, s tenisom in od tenisa.