Po predlanskem izpadu v drugo ligo je bila misija vrnitve naporna. Predvsem po tem, ko so se poškodovali nekateri ključni členi slovenske reprezentance, med katere sodita naturalizirani Slovenec Brent LaRue in Žan Rudolf. Odsotnost Marije Šestak se ni poznala, saj v tej sezoni blesti skakalka troskoka Snežana Rodič. Vse to so dokazi, da ima slovenska atletika še rezerve, ki jih bo lahko izkoristila prihodnje leto v višjem rangu evropskega prvenstva.
»Če napredujemo v prvo evropsko ligo ali ne, bodo težave slovenske atletike ostale enake,« je pred evropskim ekipnim prvenstvom v atletiki dejal šef slovenske stroke Martin Steiner, ki svojo funkcijo opravlja že deveto leto. Slovensko atletiko je vodil dva mandata predsedovanja Petra Kukovice, kot kaže, pa se bo po letošnjem letu poslovil s tega mesta. Steiner trdi, da bi moral njegovo funkcijo opravljati profesionalni delavec. Če bo v prihodnosti tako ali ne, bo odločal Gregor Benčina. Slednji v prvem letu, odkar je postal prvi mož slovenske atletike, deluje iz ozadja. Kdor slovenske atletike ne spremlja podrobno, si lahko misli, da mu za volontersko funkcijo ni preveč mar. A slišati je vse več govoric, da aktivno pripravlja teren, ko naj bi še letos izvedel večje spremembe na vodilnih mestih slovenske atletike.
Slovenska atletska reprezentanca po imenih ne zbuja strahospoštovanja tekmecev. V ekipi je nekaj novih obrazov. Ti obetajo, da bi se lahko razvili v športnike, ki bodo čez nekaj let dosegali norme za nastop na velikih tekmovanjih. Če bodo na svoji poti vztrajali, bo največ pridobila slovenska reprezentanca, ki ima za zdaj zelo dober napad (Primož Kozmus, Martina Ratej, Snežana Rodič, Barbara Špiler). Treba pa bo okrepiti sredino, ki v ekipnem merilu prinaša uspehe ali neuspehe. Misija bo izjemno težka, saj je športnika, ki se bliža diplomi na fakulteti, težko prepričati, naj vztraja na svoji poti. Še zlasti atleta. Izbral si je namreč šport, v katerem bo z nadpovprečnostjo težko zaslužil že za priprave, kaj šele za kaj drugega. Pot do nadpovprečnosti pa je tudi v primeru brez poškodb težka in kruta. Ko o rezultatih odločajo metri in štoparica, je »blefiranje« nemogoče. Za doseganje norm pa je treba garati in se povsem posvetiti treningu.
Trenutno je baze v slovenski atletiki dovolj. Neverjetno je, koliko mladih je v tej sezoni v svojih kategorijah že doseglo norme za velika tekmovanja. Izziv tako za vodilne na atletski zvezi kot za vso družbo pa bo, kako jim omogočiti prihodnost v dejavnosti, ki jo obvladajo in v njej uživajo. V primeru njihovih uspehov bo lahko dobro živela športna panoga, ki v globalni konkurenci vsega sveta kaže moč celotne države.
