V življenju ne igra vloge le posel. Olimpijski prvak v metu kladiva je trenutno preplavljen s čustvi, ki jih je doživel kmalu po prihodu v Kaunas, ko mu je žena Maja rodila sina Maksa, hčerka Maria Rosa pa je dobila bratca. Povečano družino, ki jo je Kozmus ponosno kazal na svojem mobilnem telefonu, bo objel danes. Glede na to, da je bil Kozmus daleč od doma, ko se je zgodil srečni trenutek, pa je v Kaunasu naredil veliko, da bi le bil sin v življenju zdrav. Po opravljenem delu na stadionu, ko se je moral za zmago potruditi bolj, kot si je želel, je v noči s sobote na nedeljo na glavni kaunaški promenadi plačal nekaj »rund«, zaradi katerih je včeraj marsikdo spal kakšno uro dlje, kot bi sicer.

Lahko opišete čustva, ki ste jih doživljali konec tedna v Kaunasu?

Težko. Petek je bil nepozaben dan. Tako lep, kot ko mi je žena Maja rodila hčerko Mario Roso. Preplavljen sem bil s čustvi. Čeprav sem imel naslednji dan tekmo, se mi nanjo ni bilo težko pripraviti. Ves čas sem bil namreč tako pozitiven, da vse skupaj težko opišem. Mi je pa zelo žal in bržčas mi bo vse življenje, da nisem bil prisoten pri porodu. Ko se je rodila Maria Rosa, sem bil, in ti občutki so res krasni.

V Kaunasu ste imeli zaradi poškodbe gležnja več dela, kot ste si mislili.

Precej več. Na ogrevanju sem se počutil precej bolje, kot se je izkazalo na tekmi. Glede na to, da zaradi bolečin v gležnju nisem metal kladiva deset dni, sem vedel, da orodje ne bo letelo daleč. Vseeno sem pričakoval, da bom vrgel vsaj 75 metrov. To sem želel v Kaunasu narediti s prvim metom ter naslednje poskuse izpustiti, da se telo ne bi po nepotrebnem obremenjevalo. Ko pa je kladivo v prvi seriji končalo v zaščitni ograji, je stvar postala resna. Začutil sem bolečine v gležnju. Posledično sem moral drugi in tretji met vreči sigurno, da sem Sloveniji priboril osem točk, ki smo jih vsi pričakovali.

Rezultatski obeti po Kaunasu so torej precej slabši, kot ste si želeli, mar ne?

Drži. Poškodba se vleče dalj časa, kot bi si želel. Sicer gre iz dneva v dan na bolje, a je treba pustiti času čas. Na vse skupaj je treba gledati pozitivno. Lahko treniram, delam na moči, ne morem pa metati kladiva.

Se bodo vaši tekmovalni načrti sedaj kaj spremenili?

Gležnja ne bom obremenjeval, da le ne bi šlo na slabše ali da se mi ne bi mi poškodba vlekla. Koliko časa bo trajal takšen položaj, ne vem, a mislim da še kakšen teden. V Ostravi torej zanesljivo ne bom tekmoval. Nič mi ne pomeni, če na tekmah najvišje ravni vržem orodje med 75 in 77 metri. Na tekme ne bom hodil, če ne bom prepričan, da lahko vržem kladivo 80 metrov.

Prejšnji teden je bil mednarodni miting na Poljskem, na katerem je bila vaša konkurenca odlična. Vaši tekmeci so očitno pripravljeni odlično...

Očitno res in prav je tako. Na Poljskem so bili doseženi res dobri rezultati. Pogoji za tekmo so bili dobri, kar so metalci odlično izkoristili. Me pa veseli, da nihče posebej ne izstopa, da bi metal več kot 82 metrov. To so namreč daljave, ki jih je zelo težko doseči, zato je bolje, da ti nihče ne jemlje volje. Vsi se maksimalno pripravljamo, da se bomo udarili na največji tekmi, svetovnem prvenstvu v Moskvi.

Odkar tekmujete za slovensko reprezentanco, vam ekipne tekme pomenijo zelo veliko. Kakšna je trenutna moč slovenske ekipne atletike v primerjavi s preteklimi leti?

Vsako leto je reprezentanca sestavljena iz starih in mladih atletov. Mi »ta stari« držimo korak, da v nekaterih disciplinah vsako leto osvajamo veliko točk, mladi pa prihajajo za nami. Gneče med njimi žal ni in z mladimi bo treba še veliko delati. Treba bo graditi prihodnost slovenske atletike.

Slovenija je v Litvi napredovala v prvo evropsko ligo. Kje je po vaši oceni mesto Slovenije v evropski atletiki?

Po mojem mnenju nekje na sredini v prvi evropski kategoriji. Prepričan sem, da lahko uspešno tekmujemo v zgornjem srednjem razredu evropske atletike. V Litvi smo z uspešnimi nastopi pokazali, da je naše mesto višje. Še bolje pa se bomo kosali s po kvaliteti boljšimi reprezentancami, če bomo tekmovali v polni postavi, torej da bosta v reprezentanci tudi Brent LaRue in Žan Rudolf. Njuna odsotnost se na srednjih progah zelo pozna.

Kako po polovici leta ocenjujete delo novega predsednika Atletske zveze Slovenije Gregorja Benčine?

Slabo se ve, kaj se dogaja na zvezi. Zdi se mi, kot da je nekakšno mrtvo obdobje, o katerem se atleti veliko pogovarjamo. Predsednik si očitno ogleduje teren. Upam in pričakujem, da se bodo stvari odvijale naprej v pozitivni smeri.

In kakšna je po vašem videnju ta pozitivna smer?

Več bo treba narediti za promocijo atletike. Treba se bo boriti za vsakega atleta. Treba bo izvesti reorganizacijo. Ter narediti sistem, ki ga bomo poznali in vanj verjeli.

Bi bila po vašem mnenju potrebna reorganizacija atletske zveze na najvidnejših mestih?

Vedno pravim, da je za vsako funkcijo, ki jo nekdo opravlja, en mandat, največ dva, dovolj, da vsakdo realizira svoje ideje. Potem pa je čas za spremembe.