Med mlajšo generacijo, ki se identificira s tako imenovanim indie rockom, kamor naj bi po generacijskih in stilistično razpršenih kriterijih sodili tudi A Place To Bury Strangers, je ta nova plošča zagotovo porodila vprašaj v oblačku nad glavo. Kdo za hudiča so Dead Moon? Kje so našli ta obskuren bend? Vendar pozor! Gre za krasno potezo. Nikoli nisem povezal omenjenih skupin. V naelektrenem in zamračenem kitarskem hrupu A Place To Bury Strangers sem slišal gmoto vplivov Jesus & The Mary Chain, My Bloody Valentine, Spacemen 3 in podobnih bendov shoegaze stila ali še radikalnejšega noise rocka, ne pa Dead Moon.
Ploščo Strange Moon odpre nabrita Don't Burn The Fires, ki udari s punkovskim šusom. Šest od sedmih skladb na plošči je vzeto iz zgodnejšega obdobja Dead Moon, s preloma 80. v 90. leta. Poznavalski izbor prijetno preseneti še tako vnetega fana Dead Moon. V naslednjih štirih (The 99’s, I’m Wise, Graveyard in Dead Moon Night) se A Place To Bury Strangers ne glede na srboritost, melanholičnost, spevnost ali himničnost razvnamejo v svojem škripanju in kakofoniji. Ker so dušo in srce prodali hudiču, so komadom vlili toliko lastnega duha in zvena, da so dobili novo, njihovo dimenzijo. Na plano lezejo skrite podtalne niti, ki vežejo ti dve skupini oziroma naredijo zgodovinskostilistični lok. V 54 40 izstopi očitna razlika med pevcema. Krik »Or Fight!«, ki ga je Fred Cole strašljivo povlekel iz črevesja, Oliver Ackermann izdahne hladno, vdano v usodo in prav nič napadalno. Zaključna Don’t Look Back pa sporoča, da so A Place To Bury Strangers s to ploščo naredili rez. Ne gledajo nazaj, ampak z izbrano rockovsko prtljago ostajajo pregovorno najglasnejša skupina iz New Yorka.
V zadnji dekadi smo slišali morje predvidljivih in zlajnanih predelav. Le redke so avtorsko nadgradile izvirnik. A Place To Bury Strangers, ki se jih doslej niso lotevali, so presegli suhoparnost in nas zavzeto mobilizirajo, da sežemo po Dead Moon oziroma da jih na novo odkrijemo. Širijo obzorja in gojijo vrlino množičnih godb, da se godci rekrutirajo iz vrst poslušalcev. Hkrati pa se ne morem znebiti občutka, da je Strange Moon tudi prelomna plošča za samo skupino, ki že pripravlja četrti dolgometražni album. Oktobra pa jo bomo preverili še na delu, ko bo nastopila v ljubljanskem klubu Channel Zero.
