V času vsesplošnega navdušenja za recikliranje, zbirateljstvo, vintage modo in preoblikovanje stvari, katerih čas je že zdavnaj potekel, niti zamisel o recikliranju koles ali njihovem restavriranju do prvotnega stanja ni presenetljiva. Ampak preprosti proces recikliranja odpadkov, ki ga izvajamo doma in na šolah, je pri kolesih vendarle bolj zapleten. Še najlažje je dobiti ali najti odpisano kolo. Ta lahko poberemo iz kosovnih odpadkov ali pa poiščemo tista zavržena kolesa, ki se skrivajo po mestu, na starih kmetijah ali v kleteh. Lahko pa tudi počakamo, da kakšnega potegnejo iz Ljubljanice.
Gorazd Obersnel, lastnik servisa in trgovine rabljenih koles G_Line na Tavčarjevi ulici v Ljubljani, ter glavni »operativec« v trgovini Bor Čeh sta popravljala in restavrirala že vse vrste koles. Večino dela opravi Bor sam ali v sodelovanju z lokalnimi obrtniki. Poleg starih koles, ki potrebujejo le kak hiter popravek, so v trgovini, ki spominja na atelje in se ponaša z opremo, ki je prav tako vsa iz druge roke, tudi kolesa, ki čakajo na nov »stajling«. Pri tem izstopata dva črna lepotca iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja z usnjenima sedežema in elegantnimi dodatki, ki slonita ob pultu trgovine in vabita mimoidoče, da z zanimanjem kukajo vanjo.
Od »odpadkov« do kolesa
A kaj je pravzaprav potrebno, da iz uničenega kosa kovine, ki ga ljudje prinesejo k njima, ustvarita unikatno starinsko kolo? »Za to moraš obvladati dosti več obrtniških stvari, kot bi človek pričakoval. Lani je bila neka ponesrečena reklamna akcija s sloganom 'Kolo ni raketa' – ampak v bistvu je,« meni Bor; njegova izkušnja je, da ljudje podcenjujejo delo, ki ga čaka, ko se loti recikliranja kolesa.
»Ko dobim neko kolo, ga najprej pregledam, da ugotovim, v kakšnem stanju je in kaj vse je z njim narobe. Ocenim, ali je treba kaj zavariti ali zalotati. Potem gre kolo naprej v obdelavo: razstavimo ga, popeskamo (s pomočjo peska se pod pritiskom odstrani barva, op.p.) in na novo pobarvamo. Nato poiščemo individualne kose, ki čim bolj ustrezajo prvotnemu videzu kolesa. Največ pa se lahko zamudimo pri sestavljanju kolesa nazaj. Včasih so bile stvari narejene za večno in zato nikoli ne vemo, kako dolgo bomo porabili za obnovo.« Deli, kot so luči, zvonci, pedala, vijaki in podobno, morajo biti pristni in ustrezati kolesu. Največkrat jih dobita iz zasebnih zbirk ali jih najdeta na »bolšjakih«. Te obiskujeta doma in v tujini, saj ima, kot pove Čeh, »vsaka država svojo specifiko glede koles«.
Sam že po nekaterih malenkostih prepozna, iz katere države prihaja kolo, in kot ljubitelj starih koles poudari, da ima vsako kolo svoje posebnosti. »Na zadnjem delu kolesa je vedno natisnjeno leto proizvodnje, torej datum. Potem pa so tu še podrobnosti, po katerih se da kolesa 'prebrati'. Ti elegantni okvirji, ki imajo vmesne povezave, so avstrijski patent,« pokaže na črno kolo, ki smo ga prej občudovali. Potem se obrne k sosednjemu, ki je letnik 1928: »Tukaj pa po nekaterih drugih nakrancljanih neumnostih ugotoviš, da je kolo italijansko.« Imajo tudi slovenska kolesa svoje prepoznavne oblike? »Seveda. Kolesa Rog so znana večini; do leta 1954 so jih delali po avstrijskih patentih, nekje okoli leta 1955 pa so začeli izdelovati tista bolj znana ženska kolesa. Sicer pa je bilo v Sloveniji ogromno drugih proizvajalcev, ki jih danes ne pozna skoraj nihče. V bistvu je skoraj vsak mojster, ki je imel doma možnost varjenja, delal tudi svoja kolesa. Te lahko med seboj ločiš na primer po zvoncih, ker je vsak drugačen, ter po značkah, ki so natisnjena na sprednjem delu kolesa. Ena takih znamk koles je recimo Krim, ki naj bi jih bilo narejenih samo sedem,« razloži in doda, da je sam že videl enega od njih. »Oziroma značko in tisto, kar je od njega ostalo.«
Največ so vredne značke
Čeh, ki je diplomirani akademski slikar, pri ustvarjanju koles vedno upošteva zgodbo, ki mu jo kolo ponuja. »Pri barvanju starih in redkih koles poskušamo stranko prepričati, da jih ne bi preveč spreminjali, temveč bi ohranili originalne poslikave, ki so, poleg sprednjih značk, največ vredne.« Za primerjavo: rabljena kolesa se pri njih prodajajo po ceni od 50 do 80 evrov. Od tega je približno 25 evrov vredna samo značka, odvisno pač od tega, katera je, 20 evrov pa zvonec.
»Danes si sploh ne predstavljamo več, kakšna so bila kolesa včasih. Doma imam originalnega adlerja, letnik 1936. To nemško kolo je bilo tako kvalitetno izdelano, da sem mu samo zamenjal gume, ga podmazal in je peljal kot maserati. Ima originalne poslikave, zvonec in okvir. Leta 1936 je stal 111 reichsmark, kar bi v današnjih časih preračunano pomenilo približno 46.000 evrov. Da si lahko kupil tako kolo, si moral torej odšteti več kot enoletno plačo!« Zdaj so ta kolesa vredna toliko, kolikor je zanje pripravljen plačati kupec. Živimo pač v časih, kjer lahko kupimo novo kolo že za nekaj sto evrov, zaradi česar so stara kolesa nekako razvrednotena, pravi Bor.
Načelo in poslanstvo dela, ki sta se ga lotila Bor in Gorazd, se da razbrati že iz načina, kako govorita o »svojih« kolesih. »Pravzaprav je precej preprosto: pozabljena kolesa si želimo spraviti nazaj na ulico,« se nasmeji Obersnel in pri tem zadovoljno gleda po svoji trgovini. V Sloveniji je trenutno kar nekaj predelovalcev in garažnih izdelovalcev unikatnih koles, ki privlačijo različne vrste strank. »Eni se lotevajo izdelave kolesa iz športnega vidika, da je torej čim lažje in čim bolj dirkalno. Drugi, kot sem jaz, pa se koles lotevamo bolj iz zgodovinskega vidika. To pomeni, da dele, ki jih ne moreš dobiti, narediš sam,« pove Bor, ki doma izdeluje tricikle in z enim izmed njih razvaža mleko in jajca. »Slovenci prevečkrat pozabimo na svoje tehnično izročilo in obrtniško znanje. Imeli smo nekaj najboljših izumiteljev v kolesarstvu, na primer Johanna Pucha, ki pa si ga zdaj lastijo Avstrijci. Prevečkrat strmimo v tujino in pozabljamo na to, da so stvari, ki so narejene doma, dosti boljše. Tudi zato, ker so del naše zgodovine.«