Potemkinova vas je idiom, ki na neki način velja tudi za »najlepše mesto na svetu«. Ko župana Zorana Jankovića obiščejo visoki gostje iz tujine, jih z vzpenjačo pelje na ljubljanski grad, sprehodi po tlakovanem nabrežju Ljubljanice, jim razkaže novozgrajene mostove in na koncu, če se vse izide, ujamejo še koncertni ali športni dogodek v Stožicah.

Vse lepo in prav, saj tudi drugod po svetu oblastniki gostujočemu življu razkazujejo le dosežke, ampak kako naj neštete centrske novotarije mirno požirajo prebivalci vzhodnega roba Ljubljane, ki že 40 let poslušajo obljube o ureditvi infrastrukture, ki je ponekod na ravni najbolj primitivnih vaških okolij. Saj ne da bi si želeli tlakovcev, mostov in centrskega blišča, ampak zgolj osnovnih pogojev za človeka vredno življenje. V četrtnih skupnostih Polje in Sostro je namreč polovica prebivalcev še vedno brez kanalizacije, tretjina jih nima niti pitne vode, kar je z aspekta urbanega človeka nepojmljivo.

Starejši občani s periferije le stežka opravljajo vsakodnevne nakupe, saj pogosto v razdalji nekaj kilometrov ni trgovin. Ali bo njihov hladilnik založen s svežimi živili, je tako v veliki meri odvisno od dobre volje in časa njihovega podmladka. Ta pa si beli glavo s tem, kako bo pokopal svoje prednike. Ker na mnogih pokopališčih še vedno ni urejenih mrliških vežic, pokojni neredko do pogreba počiva kar v zavetju domače hiše ali stanovanja, kar je v današnjem času prav tako težko predstavljivo. A to je realnost, tudi to je Ljubljana.

Mantra ljubljanskih »marginalcev«, da mestna oblast v njihov rajon zaide le, ko od njih nekaj hoče, ni daleč od resnice. In ker so se ti ljudje trepljanja in praznih obljub raznoraznih veljakov že zdavnaj prenajedli, župan Janković v teh krajih ni dobrodošel niti z idejami o gradnji stanovanjskega naselja za socialno ogrožene oziroma posebne družbene skupine. Kaj šele, ko jim ponuja »tovarno smeti«, ki jo pooseblja od vseh osovraženi Papir servis. Kot da smradu, ki ga že 60 let ustvarja Koto s predelovanjem živalskih odpadkov v bližnjem Zalogu, še ni dovolj!

Od boga pozabljeni ne verjamejo niti direktivi EU, ki zapoveduje, da mora biti 95 odstotkov mestnih površin do konca leta 2017 opremljenih s komunalno infrastrukturo. Papir prenese vse, pravijo. Podobno kot je to prenesel v primeru kandidature Ljubljane za zeleno prestolnico Evrope 2015 – nagrade, ki jo prejme mesto, ki dosega visoke okoljske standarde in je zavezano ambicioznim ciljem za nadaljnje okoljske izboljšave ter trajnostni razvoj.

Žirija, sestavljena iz predstavnikov najvišjih evropskih okoljskih inštitucij, ki je Ljubljano uvrstila med štiri finaliste, se je več kot očitno zagledala v podzemne zbiralnike odpadkov v središču mesta, ni pa ji pogled segel čez Zokijeve kulise v kraje, kjer so najpogostejše mokre sanje to, kar so imeli že njihovi predniki v Emoni – vodovod in kanalizacijo.