Namesto KPK bom poskusil razvozlati, kaj jo je napeljalo k navedeni odločitvi. UKC je s tujim kirurgom dr. Davidom Mishalyjem sklenil določeno vrsto pogodbe (avtorsko pogodbo), kar je možno v primeru, če tuji zdravnik ob svojem delu tudi izobražuje domače zdravstveno osebje. Če bi samo operiral, bi moral skleniti drugačno pogodbo (podjemno pogodbo). »Ugodnost« prve pogodbe ni finančne narave, temveč zgolj ta, da ne zahteva pridobitve slovenske licence za delo (izpit iz sodne medicine, znanje slovenskega jezika in še kaj). Komisija meni, da izobraževanja sploh ni bilo in je bilo v pogodbi navedeno zgolj zato, da je kirurg lahko delal brez licence. Dokaz: po sedmih letih še vedno nimamo domačih otroških kirurgov.

Naj najprej razčistim temeljno dejstvo: kirurg z mednarodnim slovesom nikoli ne bo šel v žepno državico in se tam učil posebnosti njene sodne medicine (atavistično določilo še iz stare države!) ter njenega jezika, zato da bi lahko državi, ki ga nujno potrebuje, izpolnil njeno željo. Bo pač operiral drugje. KPK mi očita, da sem neetično preusmeril pozornost od nezakonitega ravnanja vodstva UKC na skrb za zdravje in življenje otrok; najbrž da bi z manipulacijo s čustvi pridobival simpatije javnosti do vodstva UKC. Ampak kljub temu je res: če bi ravnali tako, kot meni KPK, da bi morali, Slovenija nikoli ne bi dobila kirurga in otroci bi hodili v tujino.

V resnici pa je izobraževanje potekalo. Drugače tudi ni moglo biti, tudi če ne bi bilo napisano v pogodbi: tudi svetovno znani kirurg potrebuje ob sebi domače kirurge, na katere tudi brez zapisa v pogodbi prenaša znanje – to je bistvo učenja veščin v kirurgiji. Seveda vsi učenci ne dosežejo vrhunske spretnost, ki je potrebna v nekaterih primerih. Na primer ko gre za kilogram težke nedonošenčke s srcem v velikosti oreha (spet manipuliram s čustvi). Tudi glasbena šola ne more planirati, da bo vzgojila violinskega virtuoza. Ob dr. Mishalyju se je v dobrega kirurga razvil najmanj en zdravnik, ki že opravlja znaten delež operacij na srcu pri otrocih. Ampak ne vseh in dr. Mishalyja še vedno potrebujemo. Sam menim, da bi moralo tako tudi ostati: kirurg mora za vzdrževanje svoje veščine opraviti na leto znatno več kot 150 operacij, kolikor jih potrebujemo v Sloveniji.

KPK si je vzela pravico, da je sama razsodila, kaj je izobraževanje in kaj to ni: zanjo je kronski dokaz to, da po sedmih letih tujega kirurga še vedno potrebujemo. V začetku torej pogodba ni mogla biti koruptivna, saj nihče ne more dokazati, da je bilo določilo o izobraževanju lažno; v najboljšem primeru jo KPK kot tako lahko oceni za nazaj. V katerem trenutku je pogodba postala koruptivna? Ali je zaposlitev specializantov, ki se ne uspejo prebiti preko specialističnega izpita, koruptivno dejanje za nazaj?

In še o neetičnem preusmerjanju pozornosti: KPK v vseh svojih besedilih ne pozabi omeniti, da je tuji kirurg dobil več kot milijon evrov, in dosledno izpušča, da je za to vsoto opravil več kot 350 operacij, kar ni samo znatno manj od cene, ki bi jo plačali v tujini, temveč tudi od honorarjev, ki jih mlatijo različni domači svetovalci in stečajni upravitelji za delo sumljive vrednosti. Ali ne gre za brenkanje na negativne emocije javnosti na račun visokih zaslužkov posameznih strokovnjakov?

KPK si je tudi dovolila nizek udarec, ko je zapisala, da je direktor UKC moj prijatelj, ob tem pa »pozabila« dodati, da sem to zelo natančno sam opisal v svoji kolumni in s tem bralce opozoril, da morajo pri branju mojih argumentov jemati v obzir mojo morebitno pristranskost. V naslednjem stavku se je pohvalila, da nje ne vodijo zasebni interesi. Kdor ni prebral moje kolumne, temveč samo odgovor komisije, si lahko misli, da me je KPK ulovila pri korupciji (kar sem sarkastično napovedal v naslovu kolumne). Zgolj nepazljivost pri pisanju ali podtikanje?

Če povzamem: izobraževanje domačih kirurgov je obstajalo in ga je v zadnjem mnenju pozitivno ocenil tudi Strokovni svet UKC. Nezakonitost avtorske pogodbe ni dokazana; kljub temu je sedanji direktor še pred nastopom KPK sledil priporočilu svoje revizijske komisije (po mojem mnenju napačnemu) in spremenil avtorsko pogodbo v podjemno ter prepričal dr. Mishalyja, da je pridobil slovensko licenco. Njegova današnja pogodba ni sporna in sedanjega direktorja bi morala KPK proglasiti za nekoga, ki je odpravil ravnanje, ki je ustrezalo definiciji korupcije. Ampak ne: KPK ne vidi nikakršne razlike med sedanjim direktorjem in njegovo predhodnico (pri čemer po mojem mnenju tudi ona ni zagrešila koruptivnega dejanja).

Še vedno čakam na pojasnilo, ki ga bom razumel.

Dušan Keber