V vseh teh delih (in morda še kje) njena stališča podpiram tudi sam – ne pa tudi tam, kjer zatrjuje, da je bilo zbranih dokazov tudi dovolj za obsodbo, in celo, da je »vedela, da mora biti izrečena obsodilna sodba« – in da drugačna po njeni oceni sploh ni mogla biti. Za tožilko, ki je nekoga obtožila kaznivega dejanja, je sicer povsem normalno in razumljivo, da je prepričana v zadostnost dokazov, ki jih je zbrala – ko ji prvostopno sodišče da tudi prav, a se zoper to sodbo nato dvigne vihar javnih protestov, pa gre izjava »vedela sem, da mora biti izrečena obsodilna sodba« (da torej drugače sploh ne more biti) vendarle nekoliko predaleč. Lahko bi namreč bilo tudi drugače – in lahko tudi še bo, ko bodo o zadevi odločala še višja sodišča. In že za sodbo prvostopnega sodišča so tudi nekateri ugledni pravniki, ki sedanjo gonjo zoper njo sicer upravičeno ostro obsojajo, pričakovali, da bo oprostilna – za nekatere izmed njih to celo vem, za druge sklepam iz njihovih komentarjev.
Moje stališče se od njihovega razlikuje samo po tem, da sem svoj dvom v pravno utemeljenost obsodbe že tudi javno izrazil (v Delu 10. junija) – glede Janše celo svoje prepričanje, da je obsodba pravno neutemeljena. Za njegovo krivdo namreč niso bili predloženi sploh nikakršni dokazi, medtem ko glede Črnkoviča in Krkoviča nekaj dokazov vendarle je in moramo vsi skupaj počakati na pisno obrazložitev sodbe in nato na pritožbe in na presojo pritožbenega sodišča, ali je teh dokazov dovolj za obsodilno sodbo. Odločilno bo, ali so ti dokazi taki, da tudi za njiju (ali vsaj za enega izmed njiju) izključujejo »vsak razumen dvom«, da očitane obljube podkupnine morda vendarle nista prejela – medtem ko za Janšo ni sploh nobenega takega dokaza, ki bi tak dvom izključeval.
In kako lahko to trdim, ko pisna obrazložitev sodbe sploh še ni napisana? Iz dveh razlogov. Najprej že zato, ker je sodnica v tej izjemno »vroči« zadevi morda naredila taktično napako in se ob razglasitvi sodbe ni omejila na običajno kratko ustno obrazložitev, ampak je dejansko že prebrala podrobnejšo (čeprav še ne celovito), v pisni obliki pripravljeno obrazložitev. In v njej konkretno glede Janše takega dokaza sploh ni bilo. Še pomembnejši razlog, da sem se upal že sedaj oglasiti s svojo kategorično javno kritiko Janševe obsodbe, pa bom laičnemu – in tudi prava veščemu – bralcu teh vrstic nakazal najprej z retoričnim vprašanjem: zakaj pa so sojenja javna? Zato vendar, da se sojenje, ki se izvaja »v imenu ljudstva«, tudi res odvija pred očmi in ušesi ljudstva – in da lahko vsakdo vidi in sliši, zakaj in na podlagi kakšnih dokazov je kdo obsojen ali oproščen. In v tej zadevi je bilo mogoče na petdesetih javnih obravnavah videti in slišati, da dokazov zoper Janšo preprosto ni.
Dokazov, da je Janša aroganten in ciničen oblastnik, ki bi ga v normalni državi morali odstraniti z oblasti že zaradi njegovega ustavno nedopustnega odnosa do sodstva kot neodvisne oblasti, pa seveda ne samo zaradi tega, je sicer na pretek – toda o teh dokazih ne odločajo sodišča, ampak volilci na volitvah, ti pa Janši in njegovi stranki vedno dajo dovolj glasov, da ostaja eden naših vodilnih politikov. V tem sojenju pa bi mu bilo treba dokazati, da je (neugotovljenega dne, od neugotovljene osebe itd.) sprejel obljubo podkupnine. Ni nujno dokazati, katerega dne, ne kje je to bilo, niti na kakšen »neugotovljen komunikacijski način« se je to zgodilo – samo to bi morali dokazati, da se je to res zgodilo: da je ta obljuba do Janše res prišla in da jo je on sprejel, pa gotovo tudi to, kakšna je ta obljuba sploh bila, namreč obljuba podkupnine njemu ali njegovi stranki. On in njegovi seveda ne zanikajo, da je denar za podkupnine bil že na poti in da je nekatere naslovnike tudi dosegel – toda sodba ni z ničimer ovrgla ugovora, da so se nekateri posredniki, zlasti Riedl, pri tem poslu samo bahali, da imajo dostop do Janše, da bi pri dajalcih podkupnine izpadli bolj zaupanja (in deleža pri podkupnini) vredni.
Kdor Janše ne mara in mu ne verjame, si seveda lahko misli, da je s prepustitvijo celotnega posla ministru Erjavcu (medtem že oproščenemu!) in z doslednim »kilometrskim« distanciranjem od zadeve samo blefiral in da je v resnici vse skupaj iz ozadja vodil in odobril prav on – ampak s takim »dokazom« lahko zmagaš v gostilniški ali politični (od prve pri nas vse manj različni) debati, ne na sodišču. Kdor misli, da lahko formula »JZ+TK+IC+stranka«, najdena na Črnkovičevem računalniku, sama po sebi resno obremeni še koga drugega razen Črnkoviča samega, ima po mojem mnenju čudne predstave o tem, kakšni dokazni standardi se v pravni državi zahtevajo za obsodbo za kaznivo dejanje.
Branka Zobec Hrastar ima morda prav, ko v članku pravi, da sodba vrhovnega sodišča, na katero so se sklicevali kritiki sodbe v zadevi Patria, ni primerljiva s sodbo v konkretni zadevi in da »z njo nima prav nič skupnega« – primerjave sam še nisem opravil in morda niti nisem dovolj strokovno kvalificiran zanjo. Povsem slučajno pa mi je te dni prišel v roke kazenski spis, v katerem se citirata še dve drugi sodbi vrhovnega sodišča o podobnem vprašanju.
Citiram: Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Ips 113/2009 zapisalo, da mora »opis ravnanja kot kaznivega dejanja vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek«. Enako je odločilo v sodbi št. I Ips 101/2008, kjer je zapisalo, da mora »opis dejanja kot historičnega dogodka vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. ... Državni tožilec opravlja javno funkcijo obtoževanja, ta pa ima lahko svoj smisel le, če so obtožbe podane v kratkem in običajnem jeziku, v katerem imajo besede praviloma svoj običajen pomen. Opis dejanja oziroma očitek obtožbe mora biti jasen za sodišče, obdolženca in oškodovanca kot tudi za javnost, ki ima pravico prisostvovati javnemu sojenju in pri tem vedeti, zaradi česa se nekomu sodi.«
In kaj naj bi bil običajen pomen besed obtožbe, da je Janša nekoč nekje na neznan način »prejel obljubo podkupnine«? Pustimo ob strani čas, kraj in način kot manj pomembne elemente konkretizacije očitanega kaznivega ravnanja, tudi vsebino tiste domnevne obljube lahko, recimo, štejemo za dovolj konkretizirano (ena četrtina Rotisovega profita pri poslu) – toda v sodbi predvsem manjka tisto bistveno: kakršenkoli, četudi le posreden dokaz (ali logično sklenjena veriga posrednih dokazov), da je tako obljubo podkupnine Janša res prejel (tj. da je do njega sploh prišla) in da jo je tudi sprejel (da je z njo torej soglašal, da je ni zavrnil ipd.). Ne za prejem ne za sprejem take obljube ni bil v tem postopku predložen nasproti Janši niti najmanjši dokaz. Črnkoviča tu seveda močno bremeni že omenjena formula delitve, najdena na njegovem računalniku – ali dovolj za njegovo obsodbo, bo predmet nadaljnjega sodnega postopka.
Tole, kar tu pišem, bi v normalnem sodnem postopku seveda spadalo v pritožbo obsojenega, ne v javno razpravljanje, preden je sodba sploh dokončno spisana. Toda če v politično tako razklani državi, kot je Slovenija, od tretjine državljanov ljubljenega in od tretjine državljanov osovraženega voditelja opozicije sodišče po dveletnem neuspešnem iskanju dokazov (na petdesetih obravnavah!) kar brez vseh dokazov obsodi na dve leti zapora, leži odgovornost za revolt in ogorčenje tiste prve tretjine državljanov in za hudo nelagodje najbrž ne le mene, ampak še marsikoga iz preostalih dveh tretjin državljanov, predvsem na sodišču samem – ne na tistih, ki smo izkoristili demokratične svoboščine za to, da smo javno povedali, kaj si mislimo o sodbi, ki je tako razburkala javno mnenje.
Ko požar izbruhne, ga je treba gasiti ali vsaj omejiti – ne le čakati, da mine. In včasih je požar takih dimenzij, da ga zgolj usposobljeni gasilci (tu: pristojna sodišča) sami ne morejo več obvladati. Napoved, da bomo pisno obrazložitev sodbe morda dobili šele po sodnih počitnicah, sodbo pritožbenega sodišča pa kdo ve kdaj, žal pomeni prej razpihovanje požara kot njegovo gašenje ali omejevanje. Zato sem se oglasil že sedaj, ko je morda možno strasti vendarle še vsaj malo umiriti. Morda. A upanja je žal malo. Tudi moje osebne izkušnje s takimi intervencijami so pretežno slabe. Ni prvič, da svoje hude mnenjske ali politične nasprotnike branim pred neupravičenimi napadi, pa naj so bili to takratni nadškof Rode, moji ustavnosodniški kolegi Jambrek, Jerovšek in Šturm ali morda še kdo – rezultat je bil praviloma ta, da so me »moji« obsodili, da sem se prodal nasprotni strani. Bo tudi tokrat tako? Ne bi tokrat raje tudi iz »naše tretjine« še kdo pustil stare zamere ob strani in najhujšemu nasprotniku priznal, da so bila tokrat pravila igre očitno prekršena v njegovo škodo? Naposled nas bodo tudi po tem sodili tudi državljani iz tiste »srednje tretjine«, ko bodo na naslednjih volitvah odločali, komu zaupati oblast naslednja štiri leta.
Matevž Krivic
