Vojna med Nemčijo in Rusijo

BERLIN, 22. jun. (Stefani). Davi ob zori so oborožene sile Nemčije skupno s finskimi in rumunskimi prestopile mejo Sovjetske zveze. Zgodovinsko odločitev je davi ob 5.30 objavil po radiu nemški propagandni minister dr. Göbbels, ki je tedaj prečital proglas nemškega državnega poglavarja in kancelarja nemškega naroda.

Hitlerjev proglas.

Po dolgih mesecih molka, h kateremu so me prisilile hude skrbi, je danes končno napočil čas, ko lahko svobodno govorim. Dne 3. septembra 1939 je Velika Britanija napovedala Nemčiji vojno in s tem še enkrat poskusila onemogočiti konsolidacijo in obnovo Evrope. Pričela je borbo z največjo silo, ki jo je kontinent kdaj imel.(...) Na enak način sta se ob pričetku našega stoletja pričeli tudi obkoljevanje Nemčije in svetovna vojna v 1. 1914. Nemčija je morala 1. 1918. kloniti zaradi svoje notranje razrvanosti, posledice so bile strašne. (...) Toda čim je Nemčija odložila orožje, se je pričelo njeno sistematsko uničevanje. Ko je kazalo, da se bodo dobesedno izpolnile napovedi nekega francoskega državnika (ki je dejal, da je v Nemčiji 20 milijonov ljudi preveč), ki je napovedal nujnost prisilnega odseljevanja Nemcev zaradi lakote in epidemij, je nemški narodnosocialistični pokret pričel svoje delo za zedinjenje našega naroda in s tem za obnovo nemške države. Ta silni napor našega naroda, da se dvigne iz bede, v katero je bil pahnjen, se je razvijal v znamenju notranje obnove. Anglija spričo njega ni bila prizadeta, še manj ogrožena. Kljub temu se je takoj pričela zagrizena sovražna politika za obkolitev Nemčije in v židovskih, demokratskih, boljševiških in nacionalnih krogih se je zasnovala zarota, ki je vsem nam dobro znana in ki naj bi bila preprečila ustvaritev nove nemške ljudske države ter pognala Nemčijo znova v bedo in nemoč. (...)

Še prav posebno so Italiji in Japonski oporekali ali prav za prav odrekali pravico, da bi bili deležni bogastev sveta, prav tako kakor Nemčiji. Jasno je bilo, da so se te države med seboj zbližale in se združile v obrambni blok proti grozeči egoistični svetovni koaliciji plutokracij. Že 1. 1936. je po izjavah ameriškega generala Wooda na seji parlamentarnega odbora Churchill izjavil, da je Nemčija postala premočna in da bi jo bilo treba uničiti. Poleti 1939 je Anglija smatrala, da je nastopil primeren trenutek, da prične premišljeno uničevanje Nemčije in sicer z obsežno politično akcijo obkoljevanja. V ta namen je lažna propaganda pričela proglašati druge narode za ogrožene, da bi jih tako pridobila za angleške jamstvene in podporne obljube ter jih nazadnje pognala v borbo proti Nemčiji prav na enak način kakor pred svetovno vojno. V času od maja do avgusta 1939 je Angliji na ta način uspelo sprožiti v svet trditev, da Nemčija neposredno ogroža Litvo, Latvijo, Estonsko, Finsko, Besarabijo in Ukrajino. (...)

Spričo teh okoliščin sem smatral za potrebno, da po svoji vesti in zaradi zgodovinskega razvoja nemškega naroda odgovorim, da ne le demantiram prizadetim vladam lažne angleške trditve, marveč, da tudi pomirim najjačjo silo na vzhodu. Zato sem podal svečane izjave o spoštovanju teritorijalnih pravic in interesov te sile.

Narodni socialisti! Posledica pogodbe, ki sem jo želel in sklenil v interesu nemškega naroda, je bila huda, še prav posebno za Nemce, ki so živeli v teh deželah. Nad pol milijona tujerodnih Nemcev, sami mali kmetje, obrtniki in delavci, so bili prisiljeni, da od dne do dne računajo s tem, da zapuste svoje stare domačije in ubeže novemu režimu. (...) Tisoči Nemcev so izginili. Bilo je nemogoče dobiti podatke o njihovi usodi ali tudi le o kraju, kjer bi se sedaj nahajali. Med njimi je tudi 160 nemških državljanov.

Kljub temu sem molčal. Moral sem molčati, ker sem želel, da dosežem dokončno pomirjenje in po možnosti trajen sporazum s to državo, toda že v času našega pohoda na Poljsko so sovjetski mogotci nenadno zahtevali tudi Litvo, čeprav je bilo to v nasprotju s pogodbo. (...)

Zmaga na Poljskem, ki so jo dosegle izključno nemške čete, me je pripravila do nove mirovne ponudbe zapadnim silam. Mednarodni in židovski vojni hujskači so jo odbili. Razlog za to je treba iskati v okoliščini, da je Anglija še vedno upala, da bo lahko ustvarila in postavila proti Nemčiji evropsko koalicijo, v kateri bi bila tudi Balkan in Sovjetska Rusija. (...)

Narodni socialisti! Spričo vsega tega sem zavzel ono stališče, ki sem ga moral kot odgovorni vodja nemške države in kot zavezni zastopnik evropske civilizacije.

Posledica tega je bilo ojačeno politično delovanje proti Nemčiji. Najprej se je naperilo proti novemu rumunskemu režimu, nato se je skušala porušiti bolgarska vlada s propagando. S pomočjo neodgovornih elementov rumunske legije se je v Rumuniji poskusil izvesti državni prevrat, ki naj bi pomenil padec generala Antonesca, ki naj bi ustvaril zmešnjavo, da bi se zrušil zakoniti red in tako Nemčija pripravila do izpolnitve svojih jamstev. (...) Sedaj je nastopil trenutek, ko bi pomenilo sleherno nadaljnje pričakovanje ne le hudo brezbrižnost, marveč naravnost zločin nad nemškim narodom in prav za prav nad vso Evropo.

Obmejni incident

Ob naši meji stoji sedaj 160 ruskih divizij. Že nekaj tednov se vrste prekrški naših mej, pa tudi mej na skrajnem severu in v Rumuniji. Ruski letalci se nič ne brigajo za te meje, kakor da bi hoteli dokazati, da se že smatrajo za gospodarje teh dežel. V noči od 17. na 18. junij so ruske patrole zopet prodrle čez nemško mejo in jih je bilo mogoče pregnati šele po dolgem streljanju. Zato je sedaj že napočil čas, da se upremo tej zaroti židovskih in anglosaških vojnih hujskačev, ki so se pobratili s prav tako židovsko boljševiško centralo v Moskvi.

Največji vojni nastop

Nemški narod! Ta trenutek se razvrščajo naše sile in ta razvrstitev je spričo svoje obsežnosti in množine tolikšna, da svet take doslej še ni videl. Skupaj s finskimi tovariši so se vojaki narviškega zmagovalca razvrstili na področju ob Severnem morju. (...) Od Vzhodne Prusije do Karpatov so se razvrstile vojske nemške vzhodne fronte. Na obrežju Pruta in ob spodnjem Dunavu vse do obale Črnega morja so se zbrali nemški in rumunski vojaki pod poveljstvom generala Antonesca. Naloga te fronte torej ni več obramba posameznih držav, marveč varnosti Evrope in skupne rešitve.

Danes sem se torej odločil, da izročim usodo in bodočnost države in našega naroda našim vojakom. Naj nam Bog, kakor še nikoli, pomaga v tej vojni! – Adolf Hitler

Jutro, 23. junija 1941