Kratka lekcija: koncesija je dovoljenje, ki ga država podeli zasebnemu izvajalcu za izvajanje dejavnosti, ki je sicer v pristojnosti države. Ta definicija pove, da se koncesija podeljuje izjemoma, saj bi v nasprotnem primeru – če bi koncesijo dobil vsakdo, ki bi jo zahteval – to pomenilo, da se država namerava odpovedati javnemu izvajanju te dejavnosti. Tipičen primer, ko je koncesija v zdravstveni dejavnosti utemeljena, je boljša dostopnost do splošnega zdravnika v odmaknjenem kraju, če občina nima sredstev, da bi v tem kraju sezidala zdravstveno postajo, ali pa se za delo v tem kraju nihče ne prijavi na razpis.

Pri podeljevanju koncesije, za katero še danes menim, da sploh ne bi bila potrebna, če bi dve javni ustanovi razumeli svojo vlogo, sem bil tudi sam prisiljen sodelovati. Takrat nam je uspelo izboriti sredstva za povečanje števila srčnih operacij, na katere so bolniki čakali nesprejemljivo dolgo. Ljubljanski in mariborski klinični center, ki sta opravljala te posege, sta kljub mojemu intenzivnemu prepričevanju dodaten program odklonila. Zato je bilo ministrstvo za zdravje prisiljeno, da razpiše koncesijo. Rezultat je znan: imamo še zasebni center v Izoli. No, podelitev koncesije je vsaj dala želeni rezultat: čakalne dobe so se bistveno skrajšale. Seveda bi enak rezultat dosegli tudi tako, da bi isto delo sprejel javni sektor.

Podeljevanje koncesij so zaradi neizdelanih zakonskih predpisov v zdravstvu slovenske »leve« in »desne« vlade različno uporabljale in zlorabljale. V času svojega mandata sem napisal priporočila, naj občine pri podeljevanju koncesij upoštevajo definicijo koncesije, ki sem jo zapisal zgoraj. Minister v naslednji – Janševi – vladi Andrej Bručan je podeljevanje koncesij spodbujal, saj so bili zanj zdravstveni domovi relikt stare države. Izzval je upor civilne družbe, ustanovljen je bil Odbor za ohranitev javnega zdravstva s skoraj sto tisoč podporniki, prišlo je do interpelacije ministra, in ker bi jo zanesljivo izgubil, je še pred glasovanjem odstopil, a koncesije podeljeval do zadnjega diha.

Od takrat velja pri podeljevanju koncesij nekakšen tihi moratorij. Mislim, da ga je edini prekršil minister Borut Miklavčič, ki je koncesijo za srčne operacije brez kakršne koli dokazane potrebe podelil še četrtemu centru, ki naj bi ga vodil kirurg in župan Tomislav Klokočovnik, pa čeprav takrat, ko jo je dobil, ni imel niti prostorov niti opreme niti kadrov. No, vsaj iz te moke ni bilo kruha.

Vsaj tiste stranke, ki se zavzemajo za krepitev javnega zdravstva, se zavedajo, da mora definicija koncesije čim prej zaživeti tudi v zakonu o zdravstveni dejavnosti. Socialni demokrati so to zavezo zapisali v svoj program. Vsebovali so jo vsi zakonski osnutki, ki so nastali po koncu prve Janševe vlade. To velja tudi za osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga minister Tomaž Gantar pravkar javno predstavlja. V njem piše, da se koncesija podeljuje le v primeru, kadar javni izvajalci »ne morejo izvesti zdravstvenih storitev v obsegu, kot ga narekujejo potrebe pacientov, glede na mrežo javne zdravstvene dejavnosti.«

No, in prav v tem času je minister prekršil to pravilo in kljub nasprotovanju stroke in zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki zatrjujeta, da podelitev koncesije ni potrebna, podelil koncesijo za obravnavo pacientov z avtizmom. Pravzaprav je to edina koncesija, ki jo je sploh podelil v zadnjem letu, če ni kaj ostalo prikrito. Dobila jo je žena predsednika Socialnih demokratov, ki se v svojih programih in javnih nastopih zaklinjajo, da bodo izkoreninili divjo privatizacijo javnega zdravstvenega sistema. Z njo je dobila tudi javna sredstva, in to brez razpisa, ki bi tudi drugim morebitnim kandidatom omogočil enakopraven dostop do davkoplačevalskega denarja.

Kako bo minister za zdravje zagovarjal zakonska določila, ki jih sam ruši? Kako bo pojasnil razmetavanje javnega denarja, ker bosta poslej isto delo opravljala dva tima? Ali bo delo odvzel Pediatrični kliniki? Kako se bo branil pred utemeljenim očitkom, da gre za koruptivno uslugo, ki jo je naredil zato, ker je kandidatka soproga predsednika pomembne koalicijske stranke? Kaj bodo poslanci SD odgovarjali opozicijskim poslancem (čeprav tudi koalicijski ne bi smeli molčati), ki jih bodo cvrli na antikorupcijski žerjavici? Ali bo njihov predsednik pritiskal na njih, naj spremenijo določila o koncesijah? Ali bodo še naprej trdili, da zagovarjajo ohranitev javnega zdravstva, ne da bi pri tem zardevali od sramu?

V normalni državi bi predsednik vlade ministra za zdravje ob tem predrznem nepotizmu, ki dokazuje avtistično nerazumevanje državljanskih protestov proti korupciji, nemudoma odstavil. V normalni državi bi člani stranke pozvali svojega predsednika k odstopu. Saj menda ne verjamete, da je njegova soproga dobila koncesijo kljub njegovemu nasprotovanju?

V naši državi se to ne bo zgodilo. Zato pozivam Komisijo za preprečevanje korupcije, naj v duhu svoje legendarne definicije prouči, ali je šlo v opisanem primeru za »ravnanje, ki ustreza definiciji korupcije«.

Predvsem pa mislim, da je ponovno nastopil čas za nastop Odbora za ohranitev javnega zdravja.