Pravijo, da gre za najtežjo maratonsko tekmo v Sloveniji, ki se dogaja v eni najlepših kulis slovenskih gora in gozdov (občine Bohinj, Cerkno, Tolmin, Železniki). Letos so se maratonci na tej progi pomerili dvanajstič, tek se je prijel, prvič pa na dejanski maratonski razdalji 42 kilometrov. A da ne bo pomote, prostora za slabo pripravljene na tem teku ni. Navadno najboljši maratonci to razdaljo tečejo več kot dve uri, v teh hribih so bili letošnji izidi najboljših moških krepko preko štirih ur, pri ženskah pa čez pet. Zakaj tako dolgo? Zato: start je v Podbrdu na 520 metrih višinske razlike, nakar se tekmovalci počasi dvigujejo proti sedlu Čez Suho na 1760 metrih. Sledi rahlo spuščanje proti Hudajužni na 361 metrih, da bi se potem strmo dvignili na 1590 metrov visoki Porezen. Sledi spet spuščanje na cilj v Podbrdu. Tekmovalci imajo ob progi osemnajst postaj, na katerih lahko nekaj malega spijejo in kaj energijskega prigriznejo. Pri tako ekstremnih podvigih, kjer celo najboljši ne pridejo vedno do cilja, je lepo omeniti prvega, to je Marjan Zupančič, ki je tekel štiri ure in sedemnajst minut, in prvo: Mihaela Tušar je tekla pet ur in dve minuti.
Za tiste, ki jim je 42 kilometrov premalo, imajo celjski organizatorji že od leta 2001 pripravljeno tudi malo daljšo progo. V Logarsko dolino se lahko prvo soboto v septembru odpravite po 75 kilometrov dolgi progi. Start je seveda v Celju, na cilj pa je lanskega septembra med ženskami najhitreje prispela avstrijska Karin Russ, potrebovala je 6 ur in 16 minut, med moškimi pa se je pred naše uvrstil Carsten Stegner, ki je s Trga celjskih knezov (prek Šempetra, Mozirja, Luč in Solčave) do Penziona na Razpotju tekel 5 ur in 15 minut.
Eden najtežjih gorskih tekov v Evropi, ki slovi po višinski razliki orjaških 200 metrov na kilometer. Višinska razlika teka je kar 1957 metrov, najdaljša proga za članice in člane pa je dolga 9,6 kilometra. Za mlajše so na voljo krajše proge in tudi to potrjuje težavnost teka, pardon, vzpona. Tekma na 2558 metrov visoki Grintovec bo konec letošnjega julija potekala že petnajstič. Lani je zmagal Azareya Teklay iz Eritreje, tekel je uro in sedemnajst minut, pri ženskah pa je zmagala Čehinja Vera Milesova, ki je na vrh tekla uro in devetintrideset minut.
Drugega junija letos so iz Železnikov proti hribom tekli že osemnajstič. Člani startajo z višine 450 metrov, članice pa z višine 780 metrov, cilj je na 1660 metrov visoki gori Ratitovec. Moški pretečejo 12,1 kilometra, ženske pa 7,1 kilometra, kar tek uvršča med najbolj ekstremne vzpone pri nas. Letos je bil najboljši Mitja Kosovelj, ki je za tekaški vzpon na vrh Ratitovca porabil pet minut več kot eno uro, pri dekletih Mateja Kosovelj, ki je potrebovala 49 minut. Organizatorji pred začetkom predlagajo temeljit ogled proge.
Gre za maraton z daleč najdaljšo tradicijo v Sloveniji, letos so 17. maja po Prekmurju tekli že triintridesetič. Tokrat je zmagal Kenijec Sawe Elisha Kirotich, tekel je dve uri in petindvajset minut, na ženski strani pa Elena Daniela Carlan iz Romunije, ki je bila šestnajst minut počasnejša. Najboljši Slovenec je bil na četrtem mestu Miran Dovnik, najboljša Slovenka pa Katja Kegl. Proga je ravninska, poteka po asfaltu med polji, gozdovi in naselji ob desnem bregu reke Mure. Mimogrede, prva zmagovalca leta 1981 sta bila Milan Kotnik in Tatjana Goleš.
Morda se ne more pohvaliti s takšno naravno kuliso kot naši gorski teki, je pa maraton našega glavnega mesta tek z največjim številom udeležencev pri nas (lani je bilo prijavljenih več kot 25.000 tekačev). Poleg klasičnega, tekmovalnega maratona z denarnimi nagradami imajo še polmaraton, rekreativni tek, srednješolski tek, dva osnovnošolska teka in lumpi tek. Tekmovanja potekajo konec oktobra, na lanskem sedemnajstem maratonu pa sta zmagala dva Etiopijca: Berhanu Shiferaw je tekel dve uri in devet minut, Tola Worknesh pa dve uri in pol.
Najbolj eksploziven tek pri nas – štiristo metrov po vseh štirih. Čeprav je dogodek potekal letos šele drugič, je jasno, da je dirkanje po klancu navzgor nekaj najbolj ekstremnega v sodobnem teku. Podobne prireditve organizirajo še na nekaterih drugih evropskih smučarskih skakalnicah, potem rezultate seštevajo. Tekmovanje ima kvalifikacije in finalno tekmo. Letošnjega 12. maja je pri moških zmagal Simon Alič s petimi minutami in enajstimi sekundami, pri ženskah pa Avstrijka Teresa Stadlober s 6 minutami in 37 sekundami. Za nastop morate dopolniti 16 let.
Se spomnite, zaradi teka na Šmarno goro sta se pred leti sprla Srečko Katanec in Zlatko Zahović. Sicer pa je na Šmarni gori kopica različnih tekem, v naslovu omenjena pa ena najbolj neverjetnih. Tekmovalci tečejo na vrh Šmarne gore dvanajst ur in zmagovalec je tisti, ki v tem času največkrat pride na vrh hriba. Ekstremna tekaška prireditev na 350 metrov višinske razlike oddaljeni vrh, ki poteka od leta 2009, je imela letos zmagovalca Marjeto Gomilščak, ki je na vrh prisopihala 17-krat, in Davida Kadunca (ki je skupaj s svojo ženo tudi pobudnik in organizator te tekme), ki je vrh osvojil 22-krat.
Brez dvoma, gre za tek z najdaljšo tradicijo pri nas. Ko je italijanski general Mario Robotti leta 1942 ukazal okoli Ljubljane postaviti 30-kilometrski obroč žice in bunkerjev, ni niti slutil, da bo s tem posredno odprl eno najtradicionalnejših rekreativnih prireditev pri nas. Letošnjega maja so na Poti spominov in tovarištva prireditve organizirali že sedeminpetdesetič. Pohoda pa se vsak lahko loti po svoje in delovno ljudstvo jo najraje enostavno prehodi. Ob samem začetku, kmalu po vojni, so tekli s puškami in v vojaških škornjih, popularen pa je tudi tek trojk.
Najbolj komercialen, najmanj ekstremen in najbolj ženski tek v naših krajih. V začetku letošnjega junija so za pokal kozmetične hiše tekle že osmič, nekatere na pet, druge na deset kilometrov. V petih kategorijah od trinajstega leta do kategorije nad 65 let. Na trasi v zelenem delu Ljubljane, po Tivoliju in Mostecu, je v kategoriji na 65 let zmagala na 10 kilometrov Jožica Rogelj, tekla je 47 minut, na 5 kilometrov pa Hedvika Kotar s 25 minutami. Na letošnjem tekmovanju je nastopilo kar 6500 tekmovalk.