Kaj pa ti počneš s tako lepotico?
V otroštvu se mi je ves čas dozdevalo, da so prav v naši ulici najlepše ženske, če sem bolj natančen, se je začelo že v naši hiši. Pa potem sosede itn. Pogled je bil generacijsko pogojen. Pozneje se je pojavil sindrom tuje ženske. Ali javne ženske, filmske igralke, pevke ali ženske znanih mož. Tu je šlo že za simbolne vrednote. Nedosegljive, celo nekaj mističnega, ko smo si ogledovali ženske pop glasbenikov in pozneje njihove žene. To je bil pač spremenljiv pojav, saj je šlo za fante, ki so jih dekleta oblegala v trumah in so si jih lahko izbirali po mili volji. Praviloma nam oboževalcem ni bila všeč nobena od njihovih izbrank. Najlaže smo se zedinili o Pattie Boyd, ženi beatla Georgea Harissona, ki jo je pozneje poročil tudi Eric Clapton, opraviti pa je imela tudi z Lennonom in Mickom Jaggerjem... Bila je res lepa ženska.
Vsako leto se je dogajal izbor za najlepšo žensko sveta, tako rekoč univerzalno miss. V časopisju je bila vsakič objavljena skupinska fotografija finalistk. Nekakšen izbor dvajsetih najlepših, ki so se potegovale za laskavi naslov. Ko sem si ogledoval fotografijo, nisem našel niti ene, za katero bi si želel, da bi bila moje dekle. Prav čudno, če upoštevamo, da so bile to najlepše ženske mnogih držav. Čuden je ta množični okus. Sicer pa je tovrstne dileme lepote zdravil čas. Potem sem oslepel in pogledi so se precej spremenili, da ne rečem ugasnili. Čez noč sem bil primoran gledati žensko skozi glas. Vse bolj sta mi postajala pomembna dotik in vonj, na kar prej nisem niti pomislil. Če so se fantje navduševali nad katero od deklet, sem bil izključen iz igre ocenjevanja. Nisem hotel tvegati. Zanimiv sem postal šele, ko sem prišel v družbo s spremljevalko, ki je napravila vtis na moje prijatelje. Nastala je zadrega in včasih se je kdo ojunačil in medtem, ko se je dama umaknila v toaleto, rekel: »Kaj pa ti počneš s tako lepotico, saj zate je pa res vseeno, s kakšno hodiš naokoli.« To je bila velika zmota. Slepemu človeku je zelo pomembno, kakšno žensko ima ob sebi. Pa ne toliko zato, da bi jo drugi hvalili, čeprav tudi to zelo godi. V principu gre za to, da se lepe ženske na splošno počutijo bolje v moški družbi in delujejo bolj samozavestno.
Vendar so leta prinesla nekatere spremembe. Spoznal sem, da potrebujem ob sebi toplejšo žensko, čeprav ni ravno lepotica. Morda sem postal celo malce nastrojen proti lepoticam oziroma ženskam, ki jih moški na vse pretege hvalijo. Zdi se mi, da so prav lepotice malo težke, ker zahtevajo vnaprejšnji paket čaščenja in občudovanja. Kako funkcionirajo v postelji, na tem mestu ne bom opisoval. Za to imam svoje knjige. Zavedal sem se, da bom moral kot slepec preživeti svoj vek kot vsi drugi, moral bom le poiskati žensko, ki bo, kot sem že rekel, toplejše narave. Potem sem si želel okoli sebe ljudi, ki imajo izrazit smisel za humor. To pričakujem tudi od ženske.
Leta pa so prinesla še eno spremembo. V zgodbo se je vrinil še tretji element. Ta je v tem, da mi ljudje ne nosijo problemov. To mi zadošča, kajti rešitve poznam sam. No, prav zanimiv je občutek, ko se pogovarjam z dekleti moje mladosti. One se namreč v mojih pogledih in mojih očeh nič ne starajo. Ko se pogovarjam z njimi, imam v svoji notranji podobi prav isto sliko iz nekdanjih časov. Ja, najbrž bi se čudil, če bi spregledal. Najprej bi se čudil nad svojo podobo, saj sem v svoji notranji sliki še vedno negoden in mozoljav mladenič s temnimi lasmi in brez brade, ki pa je zdaj precej siva in ponekod že bela, vsaj tako pravijo. Namesto žarečih očk in pričakovanja v pogledu deklet bi lahko videl oči, polne razočaranja ali apatije in naveličanosti. Bojim se pogleda na ženske, ki so nekoč sestavljale mozaik miselnih, čustvenih in spolnih fantazij. Bojim se pogleda mrkih, žalostnih in morda celo obupanih oči. Mladost, poskočnost in nasmeh so že izginili, zamenjala sta jih naveličanost in nekakšna sprijaznjenost z usodo. Žar je ugasnil, libido se je umaknil nekakšnim skrbem, visokemu tlaku in skrbi za vnuke ter v zadnjem času za socialni položaj. Za vse to sem prikrajšan, in to je moj privilegij.
Nikoli pa nisem razumel ženskega pogleda na to, kaj je moška lepota. Prednost v njihovih očeh so imeli polizani in limonasti fantki, taki, ki jim je po obrazu še teklo mamino mleko. Elvis Presley ali Pierre Brice, to je tisti, ki je igral Vinetouja, ni bil moj lik. Zame je bil dedec Kirk Douglas ali John Wayne. Generalno pa mislim, da se partnerstvo ne izbira na pogled. Morda le na začetku, ko gre za tisti prvi osnovni stik, pa še tam ne gre toliko za fiziognomijo, ampak bolj za energijo, ki jo ljudje izžarevamo ali pa ne. Če ne verjamete, pomislite, zakaj imajo slepi ljudje praviloma lepe žene, zakoni tistih, ki vidijo, pa bi morali biti večni in srečni. Le poglejte okoli sebe in videli boste, kako živahno se ljudje ločujejo. Zakaj, ne vem. Najbrž se krepi individualnost. Moja mati bi rekla, da ženske ne znajo nič potrpeti. Sam mislim, da je problem, ker nimamo ozaveščene svoje organske narave in zato pri izbiri partnerja ne vemo, kaj pravzaprav iščemo.
Mimogrede, ločitev je v svetu slepih precej redka. Pa da ne boste mislili, da zato, ker nam ne bi uspelo poiskati nadomestila. Kje neki, to je zadnji problem. Bistvo je v tem, da bolj natančno vedo, kaj hočejo, in je zato napaka redkejša. Vse skupaj je posledica nekakšnega zdravorazumskega pogleda na to, da so invalidi nesrečni ljudje, s poudarkom na slepoti, ki je menda najhujše zlo. Resnica je ta, da se človek na vse navadi ali privadi. Tako postane slepota le spremni pojav. Med slepimi ne poznamo primera samomora, vsaj ne zaradi slepote. Pa še nekaj za nasmeh. Pri nas doma se z ženo nikoli ne prepirava o tem, kateri program bomo gledali po TV, in tudi o tem ne, kdo bo vozil avto. Res pa je, da slepim svet barv z leti postane nekoliko manj pomemben kot tistim, ki vidite.
Ker sem ga imela rada
Je že tako, da ima Mali princ prav, ko pravi, da je bistvo očem prikrito. Torej gre pri partnerstvu bolj za notranjo lepoto in ujemanje značajev, kar pa ni nič drugega kot prilagajanje. Mnogo paraplegikov, tetraplegikov in drugih, ki se gibljejo s pomočjo invalidskega vozička, spozna svoje partnerice ali žene v bolnišnici ali v domu, kjer so nastanjeni, in praviloma so to trdni in dolgoletni zakoni. Menda so gluhi spolno zelo aktivni. Mislim si, da zato, ker živijo v svetu tišine, saj je hrup izredno moteč za živce in tovrstno koncentracijo.
Sicer pa vam lahko zgoraj omenjeno pisanje o slepih in njihovem dojemanju lepote ilustriram s primerom. Pred leti, ko sem odhajal iz LDS, sem rekel slepim znancem: »Tako zapuščam stranko in vam jo prepuščam skupaj s predsednico Katarino Kresal.« Pa so mi zabrusili, da jo lahko imam kar sam. Ker sem to navrgel kar tako, me je njihova reakcija presenetila. Kako je to mogoče, saj praktično ne poznamo moškega med sedemnajstim in sedemdesetim letom, ki mu prav omenjena gospodična ne bi ugajala. Zdaj pa tak odziv. Pa me je zanimalo, ali sem morda naletel na ženskomrzneže ali pa je zadaj kaj drugega. Tudi drugi slepi, ki sem jih prav z namenom vprašal, kako se opredeljujejo do tega vprašanja, so mi odgovorili enako. Kaj je torej v pogledih slepcev, da odklanjajo žensko, ki si jo vsako običajno oko zaželi? Pa si razložite, če si znate. Kaj je torej v zaznavi slepih ljudi tako drugačnega? Ko sam poslušam glasove žena drugih slepih, se mi ne zdijo nič posebnega. Predvsem ne kaj takega, kar bi jih ločilo od drugih. In vendarle so se izbrali med seboj. Nekoč sem opravil manjšo raziskavo, med katero sem postavil tudi vprašanje ženskam, ki so poročene s slepimi možmi. Glasilo pa se je takole: Zakaj ste se odločili za slepega partnerja? Odgovor je bil v vseh primerih: Zato, ker sem ga imela rada.
Večina slepih moških je poročena, medtem ko so slepe ženske v glavnem samske. Morda je vzrok v zgodovinskih socialnih vlogah moškega in ženske. Včasih razmišljam o tem, kakšno breme smo slepi za žene. Meni žena včasih potarna, da bi rada le sedla v avto in ji ne bi bilo treba voziti. Jaz samo lakonično dodam, da bi tudi meni bilo prijetneje, ko bi lahko prišel z avtom, zažvižgal pod balkonom in jo kot frajer odpeljal. Potem še pravi, da je škoda, ker ji ne morem povedati, da je čedna. Pa ji rečem, naj bo vesela, tudi zato, ker se mi v predstavah nič ne stara in ne vidim njenih morebitnih gubic. In dodam tudi to, da bi raje videl, da bi sedel v avto in se odpeljal na določeno lokacijo, ne pa da si moram za vsako figo organizirati prevoz ali plačevati taksi.
Kadar se doma pogovarjamo o tem, kako bi bilo, če bi medicina ali tehnika vrnila vid, pade vprašanje, kaj ali koga bi hotel najprej videti. Nekateri pravijo, da bi bila to žena, bolj čustveni poskusijo s hčerami. Razočaram vse po vrsti, ko rečem, da bi hotel najprej videti, kakšni so zdaj The Rolling Stones, morda McCartney ali Clapton. To so moji mladostni idoli in simbolika tistih dni še vedno napravi name vtis. Sem pa nekoč vprašal ženo, ali bi bila kaj v zadregi, ko bi se po morebitnem spregledu prvič srečala. Rekla je, da bi nekaj zadrege že bilo, saj sva se spoznala, ko sem bil že več kot petnajst let slep. No, mogoče je prav, da se tu nič drastično ne menja. Le kako bi bil razočaran, ko bi videl znane obraze spremenjene, postarane in ne vem še kaj.
Vesel sem, ko spoznavam mlada dekleta, pa čeprav nimam do njih nikakršnih pričakovanj, a sem rad v njihovi družbi. Včasih mi gre ta fantazija tudi v tisto smer, a me praksa precej hitro shladi. Bile so priložnosti, ko sem zaradi vljudnosti objel katero od prijateljic mojih hčera, da sem ji čestital rojstni dan, a sem videl, da to niso telesa po mojem okusu. Mislim, da je šlo bolj za generacijske pregrade. Tako sem prepričan, da lepota prehaja skozi dušo in skupna doživetja. Brez tega je vse bolj optično in vsebinsko prazno, saj sodobni lepotni ideali sodijo v sedanjo mlado generacijo in ne v preteklost.
