Zadnja skupščina NLB je znova pokazala, kako čudaško je naše korporativno upravljanje te banke. Uprava in nadzorni svet sta bili na eni, Kad in Sod v imenu države na drugi strani, tako glede obsega dokapitalizacije kot nadzornega sveta. Zgodba je resnično neverjetna, obnašanje države vedno znova osupljivo, pri čemer neumnosti dežujejo z desne in leve, kjer ni prave razlike med Šušteršičem in Čufarjem, Janšo ali Bratuškovo. Navidezno niti dokapitalizacija niti zamenjava nadzornega sveta nista problematični, težava je v načinu, kako so to izpeljali. Navzven brez prave koordinacije ključnih deležnikov, očitno spet v nekakšni ihti in brez prave transparentnosti glede nadzornega sveta. To ni korak k večji kredibilnosti banke in tukaj je odgovornost nove vlade nesporna, nadaljevanje ekonomike političnega populizma pa tudi.

Največ slabih dolgov v obdobju Janševe vlade

Dokapitalizacija banke je bila logična posledica regulacijskih zahtev glede kapitalske ustreznosti in slabih poslovnih rezultatov zaradi številnih slabitev in rezervacij banke. Ekonomska kriza dnevno poslabšuje posojilni portfelj banke. Sanacija slabih terjatev pomeni del odgovora, boljše obvladovanje stroškov in poslovno restrukturiranje banke pa drugega, in ta je ključen. Evropska komisija opozarja, in tu ima prav, da je bančni sektor najšibkejši člen slovenske gospodarske krize, jedro »čezmernih makroekonomskih neravnotežij«, kot se glasi zadnja bruseljska političnoekonomska latovščina. To evropski komisiji omogoča tudi poseben nadzor in usmerjanje ukrepov glede reševanja NLB, prenosa slabih terjatev na DUTB (Družbo za upravljanje terjatev bank) in celotne operacije sanacije bančnega sistema.

In zaplet je pred vrati. Najprej zahteva, da so predpogoj za delovanje »slabe banke« skrbni pregled terjatev in stresni testi, ki jih mora opraviti neodvisna mednarodna institucija, potem pričakuje začetek prenosa slabih terjatev in delovanje DUTB še pred poletjem. Oboje je nemogoče izpeljati: ali zgrešite časovni okvir ali pa prelomite zaveze. Toda problem je tipičen za sedanjo Barrosovo administracijo, še posebej za komisarja Ollija Rehna. Verodostojnost je s tega vidika tako evropski kot tudi slovenski problem.

V Sloveniji imamo očitno različne ocene in podatke o obsegu slabih terjatev. Zunanja revizija naj bi prinesla enotno in neodvisno presojo, ki naj bi potem veljala za merodajno. Podobno smo počeli ob sanaciji bank sredi devetdesetih let, ko je bila končna rešitev nekje med lastno oceno in tujo presojo španskega ekonomista de Juana. Seveda se moramo zavedati, da ocena primanjkljaja v bankah ni čarobna paličica. Lahko celo sproži iluzijo, da stresni testi prinašajo končni obseg možnih in pričakovanih izgub, in okrepi sindrom »usodne domišljavosti« (Hayek) finančne in računovodske stroke, da iz ex post podatkov sklepa na prihodnje gibanje poslov in presojo tveganj. Trga ne morete načrtovati, in tu običajno tiči zabloda neoklasične modelske ekonomike in političnega centralizma neoliberalnega razumevanja trga. Gre torej za oceno stanja, ki preprosto bolj temelji na zaupanju kot na realnih gibanjih. Razkorak med finančno ekonomiko tveganj ter ekonomiko razvoja in preživetja realnega sektorja je slepa pega ekonomske teorije in poslovne prakse. Toda če bo vse skupaj kljub temu prispevalo k dvigu kredibilnosti celotne finančne operacije, bo namen vendarle dosežen, vsestranska vera v tržne rešitve pa poplačana.

Politični apetiti so seveda na drugi strani reke. Politiki želijo predvsem vedeti, kdo je odgovoren za stanje v NLB in drugod, kdo je odobril slabe kredite. Živijo od razkrivanja sovražnikov, razvoj in stabilnost banke jih dejansko ne zanimata. Težava je tu dvojna. Prvič, za upravljanje tveganj so na vrhu NLB leta skrbeli predstavniki KBC. Temeljno odgovornost nosijo torej presenetljivo tujci, ki veljajo v očeh največjih kritikov NLB za rešitelje (privatizacija). Na drugi strani je največ kreditov in slabih dolgov nastalo v obdobju Janševe vlade (2006–2008), za nameček pa je leta 2006 njen finančni minister izrecno zavrnil drugo fazo privatizacije banke. Najbolj goreči kritiki sedanjih razmer v NLB so torej neposredni politični dediči njenega najbolj problematičnega poslovanja.

Sledile so nesrečne dokapitalizacije (Bajuk, Križanič, Šušteršič), pa povečanje političnih posegov ter neznosno stopnjevanje medijskega populizma. Banka je bila v zadnjih štirih letih preprosto obsojena na životarjenje, vsa reševanja banke so bila strokovno zgrešena, medijski pogrom je bil uničujoč. Spomnimo se samo visokih cen vplačanih delnic od leta 2008 dalje. Ta pristop je seveda povečeval stroške sanacije banke, koristil predvsem KBC, hkrati pa je odganjal potencialne tuje investitorje. V času bančne krize je ta neverjeten političnoekonomski diletantizem postal neznosen.

Potrebujemo »novo NLB«

Kriza NLB ni nobena posebnost znotraj evropskega bančnega prostora. Pri nas izstopa kvečjemu tesna navezanost bank in podjetij. Slovenska podjetja so prezadolžena in podkapitalizirana, preveč smo odvisni od bank in premalo navezani na lastniški kapital. Najprej so torej slabi lastniki, potem šele banke. Poslovni modeli in finančna strategija v podjetjih so bili v preteklosti pogosto zgrešeni in visoko tvegani. Tu je osrednja težava naše »bančne luknje«, in tu smo dejansko nasedli v tej krizi. Prenos terjatev nesolvenčnih družb iz bank na DUTB nedvomno pomeni razlastitev podjetniških lastnikov, predstavlja pa hkrati drago sanacijo z vidika davkoplačevalcev. Vrednosti prenosov pri tem »podržavljanju« bodo namreč nizke, tržne cene relativno hitre prodaje (privatizacija) lastniških deležev pa tudi. Dvojni diskont pomeni velik odpis knjižnih vrednosti, izguba bo nedvomno velika, sanacija dolgoročna, poplačila državi majhna.

Najbolj klasična oblika upravljanja tveganj je njihova razpršitev. Slovenske banke z državno lastnino bodo to počele s pomočjo DUTB in NLB bo prva med njimi. Nekatere dosedanje ideje (na primer Liikanenovo poročilo) glede regulacije (EBA, ECB), kapitalske ustreznosti (Basel III) pa sanacije s »slabimi« bankami so sprejete, niso pa dobro zastavljene. Nedvomno so evropske banke obremenjene z državnim zadolževanjem, ki je še včeraj veljalo za netvegano, čeprav je danes iskanje virov na mednarodnih zasebnih trgih postalo drago, torej so obrestni pribitki ogledalo državnih tveganj. Ta napaka je znotraj evrskega prostora usodna, tiči pa v omejitvah ECB, baselskih direktivah in pravu EU.

Slovenija in NLB sta del te zgodbe. Težava EU je v tem, da mora moč nadzora sovpadati z velikostjo sredstev, namenjenih za reševanje bank. Evropska komisija v razmerju do NLB in Slovenije zaostruje nadzorne pogoje, nima pa pravih institucionalnih rešitev za bančno unijo, ki bi omogočala normalno refinanciranje držav, sistemskih bank in podjetij. ESM je skupaj s »trojko« postal politično strašilo in ne ekonomska rešitev, kar znižuje kredibilnost postopkov in potrebno zaupanje, ki je ključno za reševanje bank, tudi NLB.

NLB bi dejansko potrebovala novo rešitev, ne samo z vidika dokapitalizacije in čiščenja portfelja s pomočjo DUTB. Zato bi nov zagon banke potreboval tudi novo institucionalno obliko, nekakšno novo NLB, kot smo to storili pri prvi sanaciji bančnega sistema. Gre za koncept »dobre banke«, ko država oblikuje novo banko s pomočjo novih depozitov in očiščenih poslov stare banke, staro pa pusti na razliki vrednosti in prenosih na DUTB. Razvojne spremembe dobijo tako svež poslovni zagon in čiste račune. Tako bi dejansko dobili »zombi banko«, o kateri govore nekateri ekonomisti, in »novo banko«, ki bi jo lahko lažje privatizirali, če bi bilo potrebno. Takšna členitev bi lahko zajela tudi druge banke, zlasti NKBM in Abanko. Predlog dekonstrukcije NLB ohranja DUTB, lahko pa bi ločitev »slabih« in »dobrih« bank povsem nadomestila sedanjo rešitev. Toda za to ni niti pravih možnosti niti časa, čeprav gre za cenejšo in bolj tržno rešitev.

NLB je na poti druge velike sanacije v svoji poslovni zgodovini. Nenadoma se celo nekaj premika. Premikom navkljub bo zagotovo tukaj ključno uspešno delovanje DUTB. Ta je otrok Janševe administracije, toda prevzgojo bankirjev in menedžerjev v podjetjih bodo očitno opravili drugi.

Za začetek je dobro, da NLB preživi, zaživi pa lahko samo v novi preobleki z drugačno vsebino. Takrat bomo morda tudi vedeli, kdo bi lahko bil njen najboljši lastnik. Zagotovo pa sta pri tem ključna zvestoba sedanjih in zaupanje prihodnjih komitentov. V bankah se vrednote namreč najlaže spremene v vrednosti.