stal sem ob sedmih zjutraj. Moja jawbone zapestnica mi je, potem ko sem jo priključil na iphone, pokazala, da sem spal razmeroma dobro. Odgovoril sem na nekaj mejlov in se dogovoril za delo. Ko sem začel brskati po dokumentih o sporu med predsednikom Karzajem in Američani v zvezi s pogajanji s talibani v Dohi, je zunaj nastal hrup. Prenavljanje stanovanja na dvoriščni strani stanovanja je na vrhuncu, na ulici pod hišo z vrtanjem zamenjujejo tlak pločnika, na nasprotni stavbi popravljajo marmornate okenske okvire s hrupnim, piskajočim viličarjem. Med delom sem skušal ugotoviti, kdo je največji povzročevalec hrupa; selil sem se iz prostora v prostor, odgovarjal na telefone, preklinjal hrupno mesto, se dogovarjal za popoldanske zmenke in konferenco na New York University z naslovom CityAge. Grosvenor Capital Management iz Chicaga je v New York povabil upravitelje mnogih svetovnih mest. Ti so poslovnežem in finančnikom v dvorani razlagali izkušnje in načrte za preobrazbo velikih urbanih konglomeratov v sodobne »global metropolis«. Med vsemi sogovorniki je bil Sly James, župan Kansas Cityja, najbolj zabaven. Obrazložil mi je zvijačo, s katero je pred dvema letoma prišel na oblast. Temnopolti župan, ki je kot Barack Obama po poklicu pravnik, mi je poleg tega zaupal, da je največja razlika med njim in predsednikom užitek. James uživa v upravljanju mesta, Obama pa je v Beli hiši prisiljen sprejemati kompromise. Z Jamesom in nekaterimi v prostoru sem izmenjal podatke in številke, ki so zdaj v mojem iphonu. Med dejavnosti, ki so v toku dneva pustile elektronske sledi, lahko prištejem še obisk v čistilnici, vožnjo s podzemno in pa prejeto priporočeno pismo z opozorilom, da v Rimu pred tremi leti nisem plačal kazni za nepravilno parkiranje. Skratka, v enem samem dnevu sem pridelal množico metapodatkov, ki beležijo moje gibanje in početje.

To pa še ni vse. Če se nekega dne izkaže, da je župan Kansas Cityja korumpiran ali da pozna korumpiranca, bo tudi meni naslednjih pet let sledila prizma. Enako bodo mojega župana in vso druščino, ki sem jo spoznal v enem dnevu, postavili pod žaromete v primeru, da bi analiza ali interpretacija mojih elektronskih sledi (metapodatkov) sprožila sum. Dovolj bi bilo, da bi se izkazalo, da je Kitajka, ki vodi mojo čistilnico, sorodnica kakšnega vohuna ali disidenta, in NSA bo mene in moje bližnje in daljno omrežje pregledala obisti.

Za razliko od tradicionalnih prisluškovalcev sodobne službe za nadzorovanje – Agencija za nacionalno varnost (NSA) je le ena izmed njih – veliko bolj zanimajo podatki o tem, kaj počnemo, kot pa to, kaj se pogovarjamo, trdi Susan Landau. Matematičarka, ki je dolga leta delala za Sun Microsystem, je prepričana, da metapodatki (metadata) razkrivajo veliko več kot pa vsebina telefonskih pogovorov. Prizma zbrane metapodatke analizira, ugotavlja naše lokacije, premike, beleži potovanja, naše početje, s kom se družimo, s kom spimo. Ko predsednik Barack Obama in James Clapper, šef ameriških obveščevalnih služb, zagotavljata, da NSA ne prisluškuje telefonskim pogovorom, imata morda celo prav, meni Landauova. Toda istočasno skušata prikriti dejstvo, da ameriška zakonodaja o prisluškovanju temelji na tehnologiji šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja, ko še ni bilo ne mobilnih ne pametnih telefonov. Prisluškovanje pogovorom po žičnem telefonu in uporaba mikroprisluškovalnih naprav sta v ZDA sankcionirana z zakonom, medtem ko pridobivanje metapodatkov ni, opozarja Landauova, ko na prste šteje tiste, ki danes še uporabljajo žične telefone. Ta del zakonodaje je po njenem prepričanju treba spremeniti in po hitrem postopku zaščititi zasebnost državljanov. Edward Snowden ni izdajalec, doda. O zlorabah NSA in teptanju svoboščin, ki so zdaj na dlani, bi morala ameriška javnost razpravljati že pred leti, v intervjuju za Democracy Now meni Susan Landau.

Globoko pod oceani tečejo mednarodni internetni in telefonski kabli. Glavno opravilo NSA, ki je bila ustanovljena po napadu na Pearl Harbor, je, da nadzira komunikacije s tujino. Na optične kable, ki iz tujine vodijo v ZDA, je NSA priključena že dolga leta. Po 11. septembru je predsednik George Bush NSA pooblastil, da je nadzorovala elektronsko pošto, videokomunikacije, spletna mesta, bančne transakcije in vse ostale komunikacije med Američani. Štiri leta kasneje je New York Times nadzorovanje razkril. Škandalu je sledila javna razprava, predsednik Bush je bil leta 2007 prisiljen preklicati pooblastilo. Toda kmalu zatem je kongres sprejel zakon »Protect America Act«, ki je NSA omogočil, da je s projektom nadaljevala. Zakon, ki je z nekaj tajnimi spremembami v veljavi še danes, sicer določa, da mora NSA tajno sodišče obvestiti o tehniki in ciljih svojega nadzorovanja. Toda novi zakon je bolj pomemben zato, ker je omogočil tajni program prizma (Prism), ki je ob rojstvu dobil šifro US-98XN.

Kljub razkritju prizme pa o njej vemo zelo malo. Na primer, da državni tožilec in direktor NSA vsako leto oblikujeta tajni dokument, ki določa okvirno dejavnost NSA. Ko tajno sodišče dokument potrdi, vlada od internetnih podjetij lahko zahteva, da ji posredujejo podatke. Ker je vsebina tajnega dokumenta zgolj okvirna, ima NSA v postavljanju zahtev proste roke. Internetna podjetja se zaradi tega občasno pritožujejo in poskušajo omejiti zahteve vlade. Tako se je Yahoo leta 2008 pritožil sodišču, a je tožbo seveda izgubil.

Kot kažejo dokumenti, ki jih je od Snowdna pridobil londonski Guardian, internetna podjetja agenciji za varnost posredujejo že strukturirane podatke, medtem ko iz optičnih kablov NSA pridobiva tok povsem neobdelanih podatkov. Prizma pomaga zožati ta tok informacij, trdijo poznavalci. Ali drugače: preko optičnega kabla prestreženo sumljivo sporočilo prizma preverja z banko podatkov, pridobljeno od internetnih podjetij, ter tako izsledi in identificira uporabnika. S tem NSA pridobi vsebino uporabnikovega elektronskega nabiralnika in lahko začne kopati po podatkovnih arhivih vseh oseb, ki so v omrežju proučevane osebe.

Protect America Act je torej okrepil nadzorovanje družbe. General Keith Alexander, direktor NSA, je človek, ki mu kljub obdobju suhih krav predsednik Obama in kongres ne odrečeta ničesar, trdijo washingtonski viri. Najmočnejša vohunska agencija na svetu v državi Utah trenutno končuje gradnjo podatkovnega središča, v katerem bo shranila vse dosegljive digitalne podatke, ki se pretakajo po svetu. V Bluffdalu, ki je bil še pred dvema letoma znan po bizarni poligamni sekti mormonov, v dolini med gorovjem Wasatch in Oguirrh, bodo septembra končali gradnjo skupine poslopij s skupno površino sto tisoč kvadratnih metrov. Del prostora je namenjen brezštevilnim strežnikom in usmerjevalnikom, še več pa vzdrževalnemu osebju in opremi. Kot je lani za revijo Wired izčrpno opisal James Bamford, se NSA s projektom, ki je vreden dve milijardi dolarjev, pripravlja na veliki skok. Utah Data Center, kot ga suhoparno imenujejo, je zadnji v vrsti desetih projektov Pentagonovega globalnega informacijskega omrežja (Global Information Grid), ki bo sposoben upravljati količine podatkov, merjene v jotabajtih. Zakaj tako pošastno velike zmogljivosti? Zato, ker se bo svetovni internetni promet do leta 2015 povečal na 966 eksabajtov (milijon eksabajtov je en jotabajt), in zato, ker hoče imeti NSA na razpolago vse, tudi zadnji megabajt tega sveta.

»Združenim državam manjka le še korak do totalitarne države,« je lani za Wired dejal William Binney, inženir, ki je NSA zapustil po tem, ko je agencija začela razvijati svoj supertajni program. Projekt v Utahu naj bi skupaj s sateliti, radarji in računalniškimi centri služil skladiščenju podatkov. Toda to je le eden od razlogov za pošastne zmogljivosti centra v Bluffdalu. NSA je odločena, da bo v novem centru odklenila podatkovne baze »deepneta«, ki je zaščiten s kodami. To je edina tehnologija, ki NSA preprečuje neoviran dostop do digitalnih podatkov zasebnega sektorja, je lani poročal Wired. Po teh navedbah je za dešifriranje zavarovanih podatkov potrebna brutalna sila (brute force) računalnikov, ki so sposobni, da v izredno hitrem sosledju napadov poskušajo odkleniti algoritme.