V Slovenijo je prišla na Festival migrantskega filma, na katerem so prikazali njen zadnji dokumentarec Nacionalna identiteta o institucionaliziranem sistemu diskriminacije migrantov v Franciji. Za film, ki se vrti na več tujih kot francoskih festivalih, ni dobila nobene finančne podpore razen donacij posameznikov prek internetne strani svoje produkcijske hiše. »Pogosto je lažje biti ogorčen zaradi krivic, ki so daleč stran. Celo na festivalih filmov o človekovih pravicah prevladujejo filmi iz Burme, Afrike..., zelo redko pa se ukvarjajo s kršitvami človekovih pravic v Evropi,« je skomignila z rameni na Trgu francoske revolucije. Pravi, da je najhuje čakati na denar ali potrditev projekta. »To ubije tvojo energijo, domišljijo in samozavest. Edini način, da se temu upreš, je, da stvar narediš ne glede na vse.«

Živi v Parizu z možem, sinom in hčerko. Zaskrbljeno opazuje širjenje konservativizma, ki ga hranita atomiziranost in strah ljudi. Jezno opisuje evropski politični jezik, ki preoblači stare taktike delitve in netenja sovraštva do manjšin v brezidejno politično novačenje glasov podpore za programe, ki so pozabili na troboj za svobodo, bratstvo in enakopravnost.

V Evropi in po vsem svetu so ljudje na ulicah. Še pred krizo so protesti v migrantskih četrtih izbruhnili v Parizu, nato v Londonu, pa v Nemčiji, pred kratkim na Švedskem. Snemate filme o migrantih, kolonializmu. Vam vaše delo pomaga razumeti sedanji svet?

Situacije so v različnih državah različne. Od začetkov kolonizacije dajejo različni nacionalni sistemi podrejanja ljudstev vzorce in okvir, kako te države razumejo imigracijo danes. Pristop Velike Britanije je drugačen od francoskega. Britance je zanimala predvsem ekonomija, ideologije o »spreminjanju« psihologije ljudi v deželah, ki so jih kolonizirali, je bilo manj. Razlikovanje med nami in njimi je bilo izhodiščna predpostavka. Posledično danes obstaja identiteta, ki se imenuje temnopolti Britanec. Obstaja etnična statistika, ki ljudem daje možnost, da se deklarirajo za črnce in hkrati Britance.

Francija je kolonizacijo razumela kot proces asimilacije, kot civilizacijsko misijo, ki bo razširila razsvetljenstvo in ideale francoske revolucije. Seveda se to ni nikoli zgodilo. Položaj posameznika je bil odvisen od tega, ali si Francoz ali tisti, ki je koloniziran. A govor o kolonizaciji pušča sledi do danes. Nihče ne ve, koliko je črncev v Franciji. Take statistike niso dovoljene, ker nasprotujejo univerzalističnemu idealu. V resnici gre za hipokrizijo. Sistem zahteva in predpostavlja, da smo vsi enaki. Seveda nismo. Ideja afirmativnih politik je v Franciji zato relativno nova stvar, saj nasprotuje samim temeljem političnega sistema. Lahko pa rečem, da je povsod po Evropi rasistična govorica mnogo bolj zbanalizirana kot pred dvajsetimi leti. Meje se zapirajo, krepi se desnica. To so naše evropske skupne in splošne značilnosti.

Kako ste se srečali s kolonializmom in vprašanji migracij?

Verjetno je odgovorov več. Korenine moje družine segajo na različne konce. Babica po mamini strani je bila judinja, stric iz Švedske po očetovi strani pa nacist. Aktivna drža do zgodovine in različnih oblik nadvlade je bila vedno del mene.

Hotela sem videti države, iz katerih je prihajala večina francoskih migrantov. Potovala sem po severni Afriki, ko sem imela 18 let, sem odpotovala v zahodno Afriko. Bila sem jezna. Hotela sem študirati filozofijo, a se nisem razumela s profesorjem. Tako sem kupila letalsko karto. Hotela sem v Mali, ravno takrat pa se je zgodil državni udar proti vladavini generala Mousse Traoreja, in obtičala sem v Senegalu. Vlaki v Mali niso več vozili.

Kmalu sem ugotovila, da so mi ljudje na drugem kontinentu lahko bliže kot sosedje, ob katerih sem odraščala. Toda odnos med nami je bil nepravičen. Potovala sem lahko le jaz. To takoj pomeni razmerje moči, ki se naseli tudi v najbolj intimne odnose. Bila sem sprejeta v krajih, kjer bi zaradi kolonialne zgodovine lahko bili sovražni do mene, pa niso bili. In še vedno sem bila privilegirana, v rokah sem držala potni list. Čeprav ne more nihče vplivati na to, iz katerega trebuha se bo rodil, je to ključni dejavnik, ki pomembno določa, kakšne možnosti boš imel v svojem življenju.

Ste bili vedno Francozinja?

Vedno. Bela sem. To je ključno. Kot otrok sem imela sošolce iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi iz Portugalske, ki so bili beli, a so bili diskriminirani. Najprej so bili diskriminaciji podvrženi italijanski antifašisti. Nato judje iz vzhodne Evrope. Nato Severnoafričani. Nato Hrvatje, Bošnjaki in Srbi iz nekdanje Jugoslavije. Vedno obstaja meja, ko se nenadoma vzpostavi odnos »mi in oni«. Danes je meja Mediteran. Tako imenovani integracijski proces EU naj bi pomenil, da smo vsi Evropejci znotraj Evrope sprejeti. Razen Romov, ki so povsod diskriminirani. Belim državljanom EU se ne postavlja vprašanj, od kod so, koliko časa že nekje živijo. Če pa je barva kože drugačna, je to prvo vprašanje. Ob tem ne gre pozabiti, da ima Francija še vedno pod svojo oblastjo območja, kjer živijo predvsem temnopolti. Že več kot dve stoletji so ta območja francoska, a se jih obravnava, kot da niso.

Ste v Senegalu ostali dalj časa?

Pet let sem potovala gor in dol. Ko sem bila tam, sem razmišljala o Franciji, ko sem bila v Franciji, sem želela biti v Senegalu. Kot vsak migrant, le da s privilegijem svobode potovanja. V Afriki sem sklenila, da se želim ukvarjati s filmom. Kajti to se je zdel najboljši način, kako predstaviti zgodbe, ki sem jih srečala in ki so me skrbele. Posnela sem kratek film o ljudeh, ki so bili deportirani iz Francije nazaj v Senegal. O tem se sredi devetdesetih ni veliko govorilo in trajalo je leto dni, da sem našla ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Želela sem pokazati, da ljudje na letalu, ki zapuščajo svojo državo, ne morejo biti zreducirani le na ekonomske potrebe. Vsi ne migrirajo. Tisoči živijo v ekonomskem obupu, a nočejo niti pomisliti, da bi odšli drugam. Zato so razlogi vselej preplet objektivnih in zelo osebnih razlogov. Če pozabiš na te zadnje, ljudi zvedeš na organizme, ki jih preučuješ brez osnovnega spoštovanja.

Zanimalo me je, kaj hodi po glavi ljudem na letalu. Kajti v Senegalu ves čas slišiš o Franciji. Učiš se v francoščini, poznaš zgodovino države, v kateri nisi nikoli bil, poslušaš francosko glasbo, gledaš francoske filme in poročila. Tvoja kultura je dvojna. Francija je predstava, ideja. Razlike med to idejo in realnim izkustvom so velikanske. Za tabo ostanejo doma sorodniki, ki še naprej gojijo idejo o Franciji, kjer ti si. Morda sanjarijo ali pa so ljubosumni. Če ti je težko, o tem ne govoriš. Ne spodobi se in hkrati je to sramotno zate. Dovolj težko je že, da te vsak dan ponižujejo v Franciji. Ni potrebe, da bi bil izpostavljen dvojnemu ponižanju. Zato veliko lažeš. Tudi sam sebi. Nato si deportiran. Doma te zavrnejo, ker si poraženec. Zbrali so denar, da bi uspel, a si propadel. Zanimala me je ta dvojna zavrnitev. Kaj lahko ti ljudje povedo. Hkrati je bil film dober razlog, da sem se dlje zadržala v Senegalu.

Kaj se zgodi s temi ljudmi?

V Dakarju je psihiatrična bolnišnica, kjer zdravniki preučujejo migrantsko shizofrenijo. Mnogi obupajo. Svojih izkušenj in tegob ne morejo deliti z nikomer. Če nekje živiš leta, se navadiš drugačnega načina življenja. Tudi ljubiš drugače. Da bi se ponovno prilagodil sistemu, ki si ga želel zapustiti, je zelo težko. Nekateri životarijo pri sorodnikih, mnogi nikoli več ne zaživijo polno. Toda imam prijatelja, ki je fantastičen in uspešen glasbenik. Deportirali so ga iz Italije. Doma je ponovno našel glasbo, ki je kombinacija tradicionalnega in modernega. Pravi, da mu ne bi nikoli uspelo, če ga ne bi deportirali.

Kako razumete svoje dokumentarne filme? Imate diplomo iz zgodovine in magisterij iz novinarstva.

Moji dokumentarni filmi so osebno novinarstvo. So tisto, kar obstaja tudi v mnenjskih člankih. Gledalcu da film prostor, za katerega ve, da je določen prek osebne interpretacije avtorja. A znotraj tega prostora lahko gledalec poišče svoj pogled in svoje razumevanje. Ne gre za resnico. Gre le za mojo resnico.

Zanimivo je, da dokumentarni filmi postajajo vse popularnejši. Polnijo prostor, ki se prazni zaradi vse večjega nezaupanja do tradicionalnih medijev, še posebej tistih, kjer so lastniki velika podjetja ali medijski mogotci. Ljudje vedo, kaj to prinese, in so do njih kritični.

A vendar so nekatere informacije nedostopne. To ste izkusili, ko ste snemali dokumentarec Kamerun: avtopsija avtonomije.

Da, film sva posneli skupaj z Gaëlle Le Roy. V njem je dve leti in pol raziskovanja. Pred tem sva napisali kopico projektov o francoski kolonialni zgodovini, ki so bili vsi zavrnjeni. »Afrika in črnci se ne prodajajo dobro,« sva poslušali z vseh strani. Potem sva obljubili, da bova pisali o kamerunski nafti, ki so jo odkrili leta 1954, in prikriti vojni, ki je trajala vse do konca sedemdesetih let. Nisva pa vedeli, da so bili vsi arhivi počiščeni. Gre za film o zanikanju, tako na strani Francije kot kamerunske vlade. Ljudje, ki bi morali voditi Kamerun, so bili ubiti. Ubila jih je Francija in ubile so jih sile, ki imajo še danes v Kamerunu oblast. Vsa zgodovina, ki jo v Kamerunu poznajo, je propaganda. V Franciji tako maskiranje bilo ni potrebno, ker za Kamerun nikomur ni mar. V Kamerunu pa je bilo do leta 1991 prepovedano izgovoriti ime Rubena Um Nyobéja, prvega protiimperialističnega borca Kameruna. Današnji predsednik Paul Biya je nekdanji premier, kar pomeni, da se režim ni spremenil od leta 1958.

V filmu govorite o tem, da je francoska vojska proti prebivalcem uporabila tudi napalm.

Drži. A v Franciji ne nastane zlahka škandal, ki bi sprožil debato. Hkrati ni cenzure. Film so prikazali ob uri, ko je gledalcev zelo malo, in nikoli ni bilo ponovitve. Film je romal v predal. Na podoben odziv sva naleteli, ko sva poskušali priti do dokumentov. Eno leto sem bila v vojaških arhivih. Letalstvo je morda izločilo nekaj listov, kopenska vojska je zavrnila približno polovico prošenj, a najhujša je bila vojaška policija, ki ni dovolila vpogleda v nič. Niso napisali, da ne dovolijo. Rekli so, da je ta in ta škatla, v kateri so dokumenti, »nevarna«, ker da je bila izpostavljena azbestu.

A vendar film ne pušča dvoma.

Drži. A hkrati zgodba ni črno-bela. Ne obstajajo le grdi Francozi in kamerunske žrtve. Igralci so bili vsaj štirje. Francozi, še posebej v komunistični partiji, ki so se uprli skupaj s kamerunskimi nacionalisti. Potem kamerunski kolaboranti. Pa kamerunski uporniki in na koncu francoska vojska. Iskali sva pričo iz francoske vojske, a nihče ni hotel govoriti pred kamero. Ko sva spraševali, kako obsežna je bila ta vojna, nama je nekdo rekel: »Bilo je vsaj toliko žrtev kot v Bosni.« To pomeni, da je umrla desetina prebivalcev. Bilo je neverjetno, kako močna sta bila strah in nelagodje celo po petdesetih letih. Kasneje sva v Kamerunu v eni od cerkva našli arhiv zemljiške knjige. Zagledali sva imena vojakov, ki sva jih poznali. Tedaj sva bolje razumeli. Bili so plačani, da pokopljejo resnico o tem, kar se je zgodilo. Dobili so rudnike zlata in drugih rud.

Hkrati sva srečali ljudi, ki so bili še vedno prepričani, da so ravnali prav in naredili, kar je bilo treba. Uporabo napalma v filmu prizna nekdanji francoski premier Pierre Messmer. V Franciji še danes velja za heroja, ki nas je rešil pred nacizmom, ki je sodeloval v bitki za Bir Hakeim... A bil je tudi snovalec francoske kolonialne politike. Ne glede na vse, kar se je v Kamerunu zgodilo, pa mislim, da moramo njegovo držo gledati v zgodovinski perspektivi. Današnjim moralističnim očem se verjetno zdi nedojemljiva. Toda bil je čas hladne vojne, ko so bila vsa nacionalna gibanja v Afriki tako ali drugače povezana z vzhodnim blokom. Orožje so dobivali iz Sovjetske zveze ali iz Kitajske. Francoski politiki so iskreno verjeli, da grozi resna nevarnost njihovi geopolitiki. Seveda se s tem, kar so naredili, lahko ne strinjamo, a te okoliščine moramo upoštevati, ko raziskujemo zgodovino.

Hkrati gre za zgodbo o rasizmu. Ljudje so bili pripravljeni tvegati življenje za evropske jude, ne pa za nekoga iz Alžirije ali Kameruna. Messmer je bil znotraj lastnega sistema vrednot in svetovnega nazora do zadnjega prepričan, da je ravnal prav.

Lahko to kompleksnost krivde in okoliščin zajame sodobni dokumentarni film?

To je problem večine sodobnih dokumentarcev. Ni lahko. Imeti moraš stališče, drugače nima smisla to početi. Dokumentarec narediš, da obraniš določen pogled na svet. A vendar je pomembno, da nisi obsojajoč in razsodniški. To bi bilo neumno, ozkosrčno in nizkotno.

So ljudje, ki so zgroženi nad tem, kar se je zgodilo v šestdesetih letih, to, kar se dogaja danes, pa se jih sploh ne dotakne. Soditi za petdeset let nazaj je lahko. A mnogo bolj pomembno je zavzeti stališče do tega, kar se dogaja med nami. Drugače bodo tudi nas prihodnje generacije obsojale.

Le sodni proces in krivda po mojem mnenju nista dovolj. Kar želim doseči s filmom, tudi ni etika ravnotežja, kjer bi tehtali argumente in protiargumente ter na koncu zavzeli lastno pozicijo. To pri takih temah ni mogoče. Kar me zanima, je ustvariti ravnotežje, kjer se lahko gledalec prepozna in ne le sodi, ampak dojame kompleksnost situacije ter se prevpraša, kako bi ravnal v podobni situaciji. Iz tega izide tudi refleksija sedanjih situacij in lastne odgovornosti. To je izziv.

Če se iz zgodovine ne naučimo, menda ponavljamo iste napake. Kaj pa, če se preteklih napak niti ne spominjamo?

To je zgodba o Kamerunu. Ko prepoveš dostop do celotnih arhivov za sto dvajset let, kaj dosežeš? Popoln izbris kolektivnega spomina. To je cenzura z zelo dolgotrajnimi posledicami.

So posledice vidne v Franciji danes?

Šli smo od tišine do drže »pokesajmo se in obžalujmo«. To me jezi. Učbeniki v Franciji obravnavajo zasedbo kolonij in nato dekolonizacijo oziroma samostojnost. Vmes ni ničesar, niti ni sedanjosti. Kolonizacijo se napačno slika kot nekaj obstranskega. A industrijska revolucija je zahtevala surovine, ki so jih kolonialne sile dobile v kolonijah. Zato je to naša skupna zgodba. Evropska zgodovina in zgodovina preostalega sveta nista ločeni, še posebej ne pri kolonizaciji.

Politikov ne bi smelo biti strah govoriti o teh stvareh. Bolj ko bodo tiho in tajili, več bo problemov. Mnogi, še posebej mladi migranti, se čutijo ogoljufane. Moramo spregovoriti in priznati, kaj smo naredili. Ne gre za krivdo in kesanje. Kajti, kaj pomenita nelagodje in krivda? Da še vedno počnemo isto. Zakaj čutimo krivdo naših staršev in starih staršev kot svojo? Ljudje, ki ponavljajo, da ni potrebe, da se čutimo krive, so verjetno tisti, ki se dejansko počutijo krive, ker ponavljajo stare vzorce.

Kakšno vlogo igra brezbrižnost?

Brezbrižnost je preprosto rasizem. Pomeni, da življenje ene osebe nima enake vrednosti kot življenje nekoga drugega. Zato je lahko ljudem vseeno. Poglejte, v Kamerunu so pred kratkim privatizirali enajst podjetij. Osem so jih kupila francoska podjetja. Pa ni leto 1950, in če hočemo ocenjevati migracije po ekonomskih kazalcih, moramo prešteti tudi vse Francoze, ki živijo v tujini. Vsaj toliko jih je kot imigrantov v Franciji in večina jih zasluži več. Koliko francoskih podjetij ima koristi od sporazumov o samostojnosti kolonij, ki so bili podpisani leta 1959? Večina največjih podjetij in bank. Najhuje ob tem pa je, da ponavljajo, da je Afrika revna celina. Afrika je bogata in najbolj pokvarjeni režimi so v državah, kamor se steka največ denarja. Ljudje tam bi morali živeti kot v Švici.

Vaš zadnji film Nacionalna identiteta govori o kriminalizaciji migrantov v Franciji. Je to vezano na kolonialne prakse?

Seveda. Migranti so danes drugorazredni državljani in ta sistem diskriminacije je zelo star. Ni važno, ali zaradi ekonomskega statusa ali zaradi etnične pripadnosti. V času kolonij je obstajala »črna zakonodaja«. To je bil kazenski zakonik, napisan posebej za kolonije. Stopnja pravic domorodcev je bila nižja. Danes bodo migranti, tudi če govorijo francosko, so v Franciji hodili v šolo in je večina njihovih sorodnikov Francozov, zaradi prekrška, ki ga storijo, obravnavani drugače kot Francozi za enak prekršek. S tem ne želim delati primerjav. Ni enako biti suženj leta 1882 ali migrant leta 2013. Trditi to bi bilo neumno in popolnoma obsceno. A razumeti moramo vzorec, ki izhaja iz zgodovine in kolonialne logike.

Če se ne bomo soočili s stvarmi, ki so se zgodile v preteklosti, se ne bomo zavedali niti odmevov, ki jih še danes nosimo s seboj. Zgodovinar in filozof Achille Mbembe pravi, da danes ni problem kolonizacija kot taka. Bistveno je, da dekoloniziramo sami sebe. Kajti ne gre za zgodbo drugih, Afričanov ali Azijcev, to je zgodba nas vseh. Še posebej, ker živimo v skupni državi z mnogimi različnimi etnijami, ki se jih je zgodovina dotaknila z drugih strani. Ne gre za dobrosrčnost, za moralo ali kaj podobnega. Preprosto se moramo soočiti z zgodovino in živeti z njenimi posledicami. Vsi. Za to pa jo moramo poznati in o njej govoriti.

Film govori o zakonodaji, ki migrante kaznuje dvojno. Nicolas Sarkozy je obljubil, da bo to popravil, a ni. Izvolitev Françoisa Hollanda se je kazala kot sprememba na bolje. Se je kaj spremenilo?

Ne bi se zatekala v karikiranje. Trditi, da se ni nič spremenilo, bi bilo narobe. A spremembe so tako sramežljive, da smo grozno razočarani nad bojazljivostjo sedanje vlade. Vseeno pa je prišlo do ene velike spremembe, ki je zame pomembna. Ne poslušamo več dan in noč o migrantih, ki so krivi za vse. Sarkozy se je z osredotočanjem na migrante in islam izognil resničnim problemom in temeljnim vzrokom težav. Nenehnega pranja možganov z migranti je konec. Problem je le, da je pozno in da bi bilo potrebno še kaj več, da bi spremenili miselnost desničarjev. Za neposredno soočenje in spopad s tako ksenofobijo, kot jo gojijo oni, je potreben pogum. Tega Socialisti še niso zbrali.

Spremenila pa sta se dva zakona. Ljudi ne pošiljajo več v zapor le zato, ker nimajo dovoljenja za bivanje, še vedno pa mora v zapor tisti, ki zavrne, da bi šel na letalo in nazaj v državo, od koder je prišel. Migrantov, ki nimajo dokumentov, tudi ne bodo več poslali na policijo za 48 ur, ampak na posebne urade. To ni idealna rešitev, a vendar. Prav tako so podaljšali obdobje, za katero lahko dobiš dovoljenje za bivanje, kar pomeni manj birokracije. Za migrante je to dragoceno, četudi gre v resnici za kozmetične popravke. Čeprav ekonomske študije dokazujejo, da imigracija družb nič ne stane, ampak jim ekonomsko koristi, med politiki še vedno prevladuje ideja, da je v časih ekonomske krize treba vsaj dajati vtis, da se vrata zapirajo.

V Franciji naj bi bilo dvesto do štiristo tisoč »nevidnih« migrantov. Francija ima več kot 65 milijonov prebivalcev in vsako leto podeli sto tisoč novih državljanstev. Zakaj potem od leta 1981, ko je bil zadnji poskus ureditve statusa migrantov, ki so prišli brez dokumentov, nismo mogli urediti položaja štiristo tisoč ljudi?

Zdi se, da imate odgovor.

Vem le, da so ti nevidni migranti sijajno politično orodje za čas volitev, v vmesnem času pa poceni delovna sila. Vseeno je to za državo zelo drago. Samo sodstvo nameni petino svojega proračuna za sojenje migrantom, ki so v državi brez dokumentov. Zato ne razumem, zakaj leve stranke, namesto da so jih polna usta človekovih pravic, preprosto ne razgrnejo številk.

Ko pride do diskriminacije, kdaj migrant preneha biti migrant v Franciji?

Če si bel, lahko v času ene generacije. Če nisi bel... trenutno se v medijih in med politiki pojavlja nova besedna zveza: migranti tretje generacije. To zveni grozljivo in strašljivo. Govoriti o tretji generaciji, ob tem, kar se je v Evropi dogajalo v dvajsetem stoletju, zveni zares neprijetno.

Francija slovi po bratstvu, svobodi, enakosti. Kaj se je zgodilo?

Zgodila se je reprodukcija elit. Smo ena prvih evropskih republik, a v resnici smo bolj podobni monarhiji. Imamo sistem velikih šol, kar pomeni, da gredo vsi politiki na iste šole. Centralizacija je vsesplošna. Na področju filma to pomeni, da obstaja šeststo filmskih produkcijskih hiš, a jih le sedemnajst ustvari 70 odstotkov filmov, ki jih vidimo na televiziji. Število parlamentarcev iz delavskih družin je mnogo manjše, kot je bilo v petdesetih letih, in v resnici zanemarljivo. Grozljivo je.

Bi bilo bolje govoriti o diskriminaciji glede na socialno-ekonomski položaj?

V veliki meri. Ne poznam nobenega tujega bogataša, ki bi ga nadlegovala policija, a kar nekaj Francozov, ki so imeli težave s policijo le zato, ker niso beli. Pogovarjala sem se z odvetnikom, ki zastopa migrante, dela pa tudi na področju gospodarskega prava. Rekel je, da še ni imel primera, da bi imel bogat migrant težave s pridobitvijo dovoljenja za bivanje ali podobnimi papirji. Če si lastnik stanovanja, praviloma ne boš imel nobenih težav. Tudi če si ženska, te bodo policisti manj nadlegovali. Boš pa diskriminiran, če živiš v napačni četrti ali če tvoje ime diši po severni Afriki.

Je situacija danes kaj drugačna, kot je bila leta 2005, ko so izbruhnili protesti?

Ne. Vsi načrti, ki so jih imeli za primestja, so zamrli. Nikoli niso sprejeli dejanske proračunske postavke za te projekte.

Številke o brezposelnosti so danes precej višje in družbeno stanje ni ravno optimistično. Kaj zadržuje ljudi s cest?

Samo vprašanje časa je, kdaj bodo protesti spet izbruhnili. Če se razmere v primestjih, kjer živijo revnejši prebivalci, ne bodo resnično izboljšale, bo spet in spet prihajalo do nemirov, stopnja nasilja pa bo vse večja. Leta 2005 so bili pogosto cilj nemirov državni uradi. To je dovolj zgovorno. A začne se pri učbenikih v šolah, pri tem, kaj v njih piše. Ne gre le za denar za novo fasado na sesedajoči se stavbi. Mislim, da smo na točki, ko bo uspešna le pozitivna diskriminacija. Tega pred petnajstimi leti ne bi rekla. A zdaj več vem in situacijo bolje poznam. Ljudje, ki imajo veliko, ne bodo nikoli z veseljem podelili tega, kar imajo. Nekatere ženske so nasprotovale kvotam za žensko zastopanost v politiki. Govorile so, da nočejo biti izbrane le zato, ker so ženske. A vendar so moški izbrani prav zato, ker so moški.

To, da si del ene skupine, ne pomeni, da ne moreš biti član tudi drugih. Biti del nečesa ni omejujoče. Diskriminacija je tista, ki zapira poti, ne občutek pripadnosti. Vsak, ki nekam pride ali nekje je, si želi službo in da lahko svoje otroke pošlje v dobro šolo. To je najbolj razširjena in temeljna želja. Zato je treba začeti sodno preganjati prostore, ki diskriminirajo. Od klubov in barov, ki ne dovolijo vstopa temnopoltim, do občin, kjer župani raje plačajo kazen, kot da bi izpolnili zahtevo po petini stanovanj, ki morajo biti namenjena socialno ogroženim družinam. Dobra volja ne bo dovolj. Potrebni so konkretni zakoni in aktivno delovanje. Krepitev in razširitev določenih pravic koristita vsem.

Toda diskriminacija je že prepovedana.

Je. A manjkajo konkretni zakoni. Pred tedni je v Franciji tekla debata, da bi se omembo rase umaknilo iz ustave, potem ko so jo umaknili iz zakonov. Trdijo, da je to potrebno, ker ras ni in obstaja le ena, človeška rasa. V to smer gremo. A preden začnemo trditi, da nekaj ne obstaja, bi bilo dobro rešiti težave tistih, ki se s posledicami rasizma soočajo vsak dan znova. Hkrati morate vedeti, da je veliko policistov in paznikov v zaporih temnopoltih. Tudi tu se nadaljuje praksa kolonializma, ko se v skupnost, ki je diskriminirana, vpeljuje razdor s tem, da se nekomu dodeli oblast nad drugimi.

Govori morda kdo o enakih priložnostih in izhodiščih?

Z ekonomsko krizo, in to velja za vso Evropo, se je povečal delež delavcev, ki imajo občutek, da so bili izdani. To povzroča drobitev znotraj razreda, ki je bil prej relativno homogen. Poudarja se razlike in deli na »migrante« in »nemigrante«. Delovnih mest primanjkuje, vse manj delavcev je povezanih prek sindikatov, ljudje so razočarani nad politiko... to redči prostore in okoliščine, ki so včasih povezovali ljudi.

Nastajajo nove oblike povezovanja?

Sveže ideje, če že, prihajajo iz civilne družbe. Levica, predvsem prava levica, je popolna zmešnjava. Že dolgo. Stari prepiri med nekdanjimi maoisti, trockisti in stalinisti so še vedno živi. Četudi so njihovi programi bolj ali manj enaki, vseeno ne morejo stopiti skupaj. Zeleni bi bili v vladi, a ne v celoti... Ni skupnega nastopa levice. Po referendumu o evropski ustavi leta 2005 je obstajalo upanje, da se bodo Socialisti razdelili med podpornike in nasprotnike evropske ustave. To bi lahko pomenilo novo povezovanje na levici, ostanek Socialistov pa bi se premaknil v center, kamor sodi. A do tega ni prišlo.

Zato ne verjamem več, da bodo odgovor dale politične organizacije. A generacija med 25. in 30. letom je aktivna. Organizacija Le Collectif Contre le Contrôle au Faciès se bori proti policijski praksi ustavljanja in legitimiranja ter preiskovanja ljudi, ki niso beli. Proti policijskemu rasizmu. Začeli so pred letom in pol s kratkimi videi znanih glasbenikov in umetnikov, ki so opisali svojo izkušnjo s policijo. Naredili so kampanjo, ponudili nujno klicno številko za pomoč in na koncu dosegli, da je Hollande obljubil, da bo zahteval, da policija naredi zapisnik vsakič, ko nekoga legitimira. To bo omogočilo pritožbo v primerih rasističnega nadlegovanja. A zaenkrat na uresničitev te obljube še čakamo.

Gre za akcije, ki so drugačne od ideologije naših staršev, toda mislim, da je v tem prihodnost. Seveda hkrati izgubljamo. Razpadajo in razgrajujejo se tradicionalne oblike povezovanj in skupnega delovanja. A drugega načina ne vidim. Politične stranke so tako osredotočene na vsakokratne volitve, da ne zmorejo daljše perspektive.

Kaj se dogaja z desnico?

Krepitev ekstremno desne Nacionalne fronte Marine Le Pen sega v veliki meri v sedemdeseta in osemdeseta leta. Gre za posledico političnih preračunavanj Françoisa Mitterranda. Kajti že tedaj bi morali Nacionalno fronto prepovedati. Kar govorijo, je protiustavno. A je niso. Ker so Socialisti verjeli, da bodo imeli več možnosti za zmago, če na volitvah ne bodo tekmovali le s podegaullovsko desnico. Glasovi desnice naj bi se razdelili in možnost Socialistov, da zmagajo, naj bi bila večja. Na dolgi rok se jim je ta računica kruto maščevala. Izgubili so največ, in ta preračunavanja so prispevala k nezaupanju ljudi v politiko.

Nagovarja film Nacionalna identiteta politike?

Film želi komunicirati z levico ali vsaj z ljudmi, za katere verjamem, da so mi idejno blizu. Sama nimam talenta za patriotizem. Moja generacija je generacija Evrope in padca berlinskega zidu, ki se že dolgo čuti del celega sveta. A v filmu je zelo prisotna francoska zastava. Kajti želela sem spomniti, da se načelo, ki je zapisano v zastavi in ga mnogi tako slavijo, v Franciji danes ne uresničuje. Pozabili smo na dediščino francoske revolucije. Kot ciljne gledalce sem videla leve rasiste. Nacionalistične socialiste, če hočete. Ljudi, ki mislijo, da dvojno državljanstvo ni okej, ker bi človek moral izbrati. Med socialisti obstaja nacionalistična struja, ki je zelo republikanska in je istočasno moja sestra in sovražnica. Obsedeni so z islamom, četudi nimajo pojma o tej religiji. Prepričani so, da je to, kar oni mislijo, boljše. Upam, da bi njih ta film še lahko prepričal v nasprotno.

Film ste pripravljali dve leti, služili denar z drugimi zaposlitvami, da ste ga lahko dokončali. Zakaj taka predanost?

Zaradi ljudi, ki so povedali svoje zgodbe. Začelo se je s šestminutnim filmom za internet. Mlad fant iz Demokratične republike Kongo je bil prvi, ki sem ga srečala. V zaporu je bil že šestič. A vendar je bil neverjetno močan. Sama bi se zlomila, če bi morala le skozi četrtino tega, kar je on preživel. Nato sem govorila še z drugimi in se vprašala: Kaj bodo sprožila ta pričevanja? Sočutje? Usmiljenje? Za to mi ni mar. Zato sem se odločila, da moram govoriti tudi s sodniki in odvetniki. A ni bilo dovolj. Potrebovala sem širši okvir. Nagovorila sem še politike in filozofe, sociologe. Če bi vedela, da bo trajalo dve leti, ne bi začela. A ko enkrat začneš, ne moreš kar odnehati.