Problem ukinjanja grške javne televizije ERT, za katero lahko dokaj upravičeno domnevamo, da je v marsičem zelo podobna RTV Slovenija, torej ni toliko v postopku kot predvsem v namenu. Pred dnevi sem bil namreč priča temu, ko je grški zunanji minister Dimitris Avramopoulos na neki konferenci v Atenah mednarodnim gostom ponosno razlagal, kako je njegova vlada s to potezo v enem zamahu opravila z nepotizmom, korupcijo in neučinkovitostjo. Minister je nato v prav po ruplovsko prevzetnem slogu dodal, da bodo grško javno televizijo poslej vodili pravi novinarji, pri tem pa pokazal na svojega prijatelja, gospoda, ki je sedel tik za mojim hrbtom in me s svojo neodvisno novinarsko držo, kdo ve zakaj, spomnil na Vinka Vasleta.

Seveda je vsem nam jasno, da Grki televizijo v prvi vrsti ukinjajo zato, da bi ugodili neizprosni trojki (saj veste, tisoč odpuščenih javnih uslužbencev za atija Barrosa, tisoč za mamico Draghija…), a še bolj jasno je, da grška vlada te zgodovinske priložnosti nikakor ne namerava zapraviti in da bo na ruševinah z veseljem zgradila zgledno propagandno inštitucijo s svojimi zvestimi prijatelji na čelu. Verjamem, da jim večina naših politikov te dni neskončno zavida, in po novem tudi razumem, zakaj se mnogi med njimi po tihem prihoda trojke iskreno veselijo.

A od misli, da bi bilo grški preobrazbeni načrt treba čim prej izpeljati tudi na Kolodvorski, s katero sem se, priznam, resno poigraval, ko sem bral novico iz Grčije, me niso odvrnili naši politiki, marveč tukajšnji komentatorji. Izkazalo se je, da se večini pišočih ljudi sanja ne, kaj je televizija, še manj pa se jim sanja, kaj je to javna televizija. Ob branju različnih tekstov se je tako zdelo, da imamo v Sloveniji javno televizijo zgolj zato, da je na vsakem posnetku iz parlamenta enako število levih in desnih politikov in da lahko velikega misleca Janka Vebra vselej dopolni nadmislec Branko Grims.

Žal mi je, če bom koga razočaral, a podatki s terena pričajo o tem, da je informativni program TV Slovenija od vseh programov te televizije še najmanj problematičen in da še najbolj od vseh deluje v javnem interesu. Še več, bil je najmanj problematičen tudi v časih, ko je Jože Možina v prajm tajmu poslušal predavanja Janeza Janše. A na žalost vsi, politiki, mediji in tudi večji del javnosti, ko govorijo o televiziji, ne vidijo mimo Dnevnika, Odmevov in Pogledov Slovenije in zato, namesto da bi se resno pogovarjali o tem, kakšen mladinski program, recimo, ponujamo našim otrokom, raje tračarimo o ljubezenskem življenju uslužbenke Rosvite P.

V takšnem miselnem okolju lahko zato napišemo še sedemnajst zakonov o TV Slovenija, lahko še petnajstkrat reformiramo naš javni zavod ali pa ga po grško en dan ukinemo in naslednji dan ponovno vzpostavimo, vsakič znova bomo dobili isti nerazvozljivi labirint diletantizma in oportunizma, brezidejnosti in naveličanosti, površnosti in razpuščenosti. Na gradbišču notranjepolitične redakcije pač ne more zrasti hiša, v kateri se bodo snemali dobri dokumentarni filmi in nadaljevanke, verske in izobraževalne oddaje, pogovori o kulturi in koncerti klasične glasbe. In enako velja najbrž za Grčijo in njeno javno televizijo, ki se lahko v danih razmerah preobrazi le v politično trobilo.

Nekaj podobnega pa velja tudi za preobrazbe potrebni Bruselj, ki pod nemško taktirko buldožersko lomasti po Evropi, sešteva in odšteva, malo razkopava, nato še malo množi in deli, pa potem malo zakopava, da bi spet vse razkopal in spet zakopal, pri tem pa sproti pozablja, kaj bi sploh rad in čemu naj bi vse skupaj služilo. Nekje vmes se malce poblebeta, nekaj se navidezno sklene, nekaj tretjega se odloči in nekaj sedmega izvaja, še najbolj pa se Bruselj sam pred seboj trudi skriti, kako srhljivo nepremišljen je, kako razglašen, kako nesmiseln.

Zato predstavlja ukinitev grške javne televizije največjo nevarnost prav za njene pokrovitelje, saj utegne, sploh če bodo zgodbo stilske preobrazbe ERT v Bruslju predstavljali kot zgodbo o uspehu, marsikdo priti na idejo, da bi podoben hurikanski načrt kazalo najprej uporabiti pri reševanju bruseljske administracije in da bi se nekega večera tudi v evropskem parlamentu spodobilo ugasniti luči, zakleniti vsa vhodna vrata in reči hvala lepa za sodelovanje vsem evrobirokratom.

Bruselj je namreč v svoji vse bolj očitni zavoženosti nevarno podoben grški javni televiziji. Ali pa slovenski, če hočete. Preden se lotimo njegove preobrazbe, bi zato nujno morali vedeti, kakšno Evropo si sploh želimo.