Park Abasaga v istanbulskem okrožju Besiktas se ob deveti uri zvečer ni pogreznil v spanec. Pod krošnjami dreves so mladi in stari razgrinjali preproge, odeje in se pripravljali na prvo ljudsko skupščino okrožja Besiktas. Majhni amfiteater sredi parka je pokal po šivih. Dnevni red dogodka je imel eno samo točko. Ljudje naj odločijo, kako nadaljevati demonstracije po treh tednih protestov, ki jih je premier Erdogan poskušal najprej spregledati, kasneje pa zatreti z brutalno policijsko silo. Oba pristopa sta se izkazala za neučinkovita.

Sredi amfiteatra so organizatorji postavili mikrofon, vzpostavili mobilno internetno povezavo in ljudsko skupščino prenašali po spletu. Vsakdo je lahko stopil na oder, zgrabil mikrofon in v največ dveh minutah razložil, kaj bi bilo treba storiti. Namesto turške himne je ljudstvo skupščino v protest proti surovemu ravnanju policije in oblasti začelo s prepevanjem partizanske pesmi Bella Ciao. »Čeprav imamo težave s socialnimi mediji, so ceste polne. Tu smo se zbrali zelo različni ljudje. To je dobro. Protest se mora nadaljevati,« je dejala prva govornica, predstavnica študentskega združenja bližnjevzhodne tehniške univerze iz Ankare. »Ne smemo pozabiti nasilja, ki se je dogajalo na ulicah. Zavzemati se moramo za osvoboditev ljudi, ki so pristali za zapahi,« je dejal naslednji govorec. Na oder je prišel tudi predstavnik navijačev slovitega nogometnega kluba Besiktas in vsem mladim zagotovil podporo »čaršij« v boju proti fašizmu.

Naši glasovi so lahko slišni

Prva ljudska skupščina v Besiktasu ni bila zgolj izliv podpore protestnikom in izrazov solidarnosti s priprtimi demonstranti. V medlih obrisih so se kovale prve zamisli o lastni politični stranki, v kateri bi predvsem generacija Y, rojena v osemdesetih letih, našla svoje mesto pod soncem. Zahteve po boljši organiziranosti protestniškega gibanja, tudi politični, so bile stalnica v nastopih navadnih ljudi. »Volilni prag je treba znižati pod 10 odstotkov. Mnogi volilni glasovi se zaradi nepravične ureditve porazgubijo. Danes smo malce računali in ugotovili, da bi AKP z nižjim volilnim pragom dejansko dobila le polovico sedanjih poslanskih mest,« je ugotavljal naslednji govorec. Želje po lastni politični opciji so se mešale z besom drugih, ki so svoj gnev zlivali predvsem na premierja Erdogana. »Premier laže. Tayyip Erdogan bo prišel v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji lažnivec,« je v mikrofon zavpil eden od udeležencev skupščine in ob smehu množice požel bučen aplavz. Spet naslednji je predlagal, da civilna družba proti vladi vloži tožbo, ker je policija po istanbulskih ulicah spustila toliko solzivca, da se je ta zajedel v stanovanja in še štiri ali pet ur dušil meščane. Naslednji je bil še bolj »radikalen« – predlagal je, naj zaposleni v državnih podjetjih začnejo gladovno stavko.

Tako se je nadaljevalo več ur. Streljaj od glavnega govorniškega odra so Berkay, Berk in Kerem prisluhnili gospodu, ki je razlagal državno politično ureditev preteklih treh desetletij. Ko sem fotografiral manjši »govorniški kotiček«, k meni pristopi študent ekonomije Berk: »Vsakršno snemanje je prepovedano. Ljudje se bojijo, da bi se njihove fotografije ali besede lahko znašle na spletnih socialnih omrežjih in bi zato imeli težave z oblastmi.«

»Razumem, toda gospod razlaga zgolj vašo zgodovino,« oporekam in sprašujem, kaj bi znalo biti tako spornega v razmišljanju govorca, da so bile mlade generacije doslej preveč apolitične.

»Še pred tremi tedni si lahko govoril v javnosti o politiki, pa tudi takrat to ni bilo posebej zaželeno. Razmišljanje o politiki je bilo 'dovoljeno' predvsem izobraženim, tistim z diplomo, ki upravičeno lahko imajo svoje mnenje,« razlaga Berk. »Poznava se štiri ali pet let, pa nikoli nisva govorila o politiki,« mu skoči v besedo prijatelj Kerem. »Še pred tremi tedni jim ni bilo mar, kaj si mislimo. Ko je naš glas postal slišen, jih je začelo zanimati,« odvrne Berk. Protesti zadnjih treh tednov so povzročili, da se je iz apolitičnega sna zbudila celotna generacija turške mladine. Politika je postala tema kavarniških pogovorov. »Mladi smo se zagotovo naučili eno stvar: protesti imajo vpliv. Ugotovili smo, da so naši glasovi lahko slišni,« razlaga Kerem. »Še pred časom so nam govorili, da je generacija iz osemdesetih let najbolj apolitična generacija od vseh. No, to sedaj več ne bo držalo. Kot vidiš, je tale skupščina šele začetek. Za zdaj ne načenjamo ideoloških tem. Vsi ljudje tukaj ne delijo istih ideoloških prepričanj, niti se ne najdejo v programih strank,« dodaja Berk. »Prav zato si želimo, da bi prišlo do novega političnega gibanja,« pristavlja Kerem. Trojica študentov molekularne biologije, ekonomije in inženirstva se je zadovoljna odpravila domov.

Po brutalnem obračunu s protestniki po vsej državi (štirje so bili ubiti, sedem tisoč je ranjenih, okoli dvajset protestnikov je zaradi gumijastih nabojev izgubilo vid, več sto jih je pristalo za zapahi) se oblika protestov spreminja. Dobivajo obraz civilne nepokorščine in postopnega zavzemanja za participativno demokracijo. »Ob osmih zvečer v različnih soseskah začnemo tolči po kuhinjskih loncih, kar traja 15 do 20 minut. To je dovolj. Nočemo motiti sosedov,« pravi 52-letni Fatih Beydili, ki na trgu Taksim demonstrira s še eno alternativno obliko mirnega protesta, ki se je kot gozdni požar razširila po spletnih socialnih omrežjih in se nemudoma prikupila številnim ljudem. Z nemim večurnim postajanjem na trgu izražajo svoje nezadovoljstvo z oblastjo, zgražanje nad surovo policijsko brutalnostjo in solidarnost s priprtimi protestniki.

Ena izmed njih je bila violinistka Ajdan Tunule. Zrla je v Atutürkov kulturni center, ki ga bo kmalu zamenjala nova opera. Živi ob parku Gezi, za katerega pravi, da je njeno dvorišče, kulturni center, v katerem sta delala njena starša, pa razume kot svoj dom. »Moja pravica je, da tukaj demonstriram in meditiram,« pravi. Na trg Taksim se je vrnila po neprespani noči, ki jo je preživela na policijski postaji. Zvečer je mirno sedela na trgu in demonstrirala, ko so jo policisti zaradi domnevnega vznemirjanja javnega reda in miru s šestnajstimi drugimi protestniki pridržali in odpeljali.

Ljudje so siti Erdoganovega vladanja

»Niti policisti v civilu niti policisti v uniformi mi niso rekli nič grdega. Toda za telesno preiskavo smo se morali sleči do golega, kar vceplja občutek krivde. Kljub temu bi se policiji rada zahvalila. Ko sem se pozneje pogovarjala z enim od policistov, se mi je opravičeval in obžaloval, kaj vse smo morali pretrpeti v zadnjih dneh. Tako smo vendarle odkrili svetlobo na senčni strani meseca,« je razlagala Ajdan Tunule. »Trenutno smo razpeti med peklom in nebesi. Lovimo ravnotežje na akrobatski vrvi. Na obeh bregovih sta človečnost in ljubezen. Pomembno je, da obe strani razumeta strasti in občutja druge.«

V besedo ji vskoči modni oblikovalec Barbaros Sansal. »Osemnajst dni se pred mojim stanovanjem že dogaja vojna,« pravi Sansal, ki živi tik ob parku Gezi. Bil je med prvimi protestniki, ki so z okupacijo parka hoteli zaščititi uničenje ene zadnjih redkih zelenih površin v strogem središču mesta. Ko so se začeli spopadi s policijo, je pred oblaki solzivca bežečim protestnikom odprl vrata stanovanja in jim nudil prvo pomoč, oskrboval jih je z vodo, jim kuhal čaj in jim sporočal, po katerih poteh se najlažje prebijejo domov. Tudi sedaj, ko se je oblika protestov spremenila, se vsak dan vrača na trg Taksim. Še več. S prijatelji je v zadnjih dneh v življenje priklical novo obliko protesta. K stolpu Galata, dober kilometer od Taksima, so ljudje začeli prinašati čevlje, v katere napišejo želje za prihodnost.

Ali so nove oblike protestov začetek nečesa večjega ali zgolj konec demonstracij, ta čas ostaja odprto. A nekaj drži kot pribito. Turčija se je v preteklih treh tednih zagotovo spremenila. »Turki se bolje zavedajo svojih pravic in svoboščin. Ne vem, ali je to zgolj turški ali pa globalni fenomen. Morda to velja za vse države, ki imajo dostop do spletnih socialnih omrežij,« razmišlja Sylvia Tiryaki, profesorica človekovih pravic na Istanbul Kültür univerzi. Pot do te točke je bila polna solzivca, policijskega nasilja in žaljivih obdolžitev premierja Erdogana, da za okoljevarstvenimi protesti, ki so prerasli v izliv besa proti avtokratskemu vodenju države, stoji domača in mednarodna zarota.

»Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je več kot 91 odstotkov demonstrantov po vsej državi šlo na ceste zaradi sile, ki jo je proti protestnikom uporabila policija. Tudi meni se je zdelo čudno, kako lahko majhne demonstracije nenadoma prerastejo v tako široko protestniško gibanje. Morda je vlada verjela, da lahko z vodnimi topovi in solzivcem prestraši protestnike in s tem pokaže moč države ter vlade, tako da si nihče ne bo upal demonstrirati. Zgodilo se je prav nasprotno. Drugi val protestov se je zgodil kot posledica prekomerne uporabe sile. Devet od desetih protestnikov je torej šlo na ceste prav zaradi tega. To odgovori tudi na vaše vprašanje, ali se je Turčija spremenila ali ne,« pravi Tiryakijeva.

Na demonstracijah po Turčiji so ljudje nastopili z različnimi zahtevami. Od tega, da se pri načrtovanju urbanega razvoja bolj upošteva okoljevarstvene poglede in v načrtovanje vključuje civilno družbo, do tega, da Erdogan s svojimi politikami ne sme spreminjati sekularne ureditve ali se lotevati poskusov vzpostavitve predsedniškega sistema. Mozaik različnih zahtev za Cengiza Aktarja, profesorja mednarodnih odnosov na univerzi Bahcesehir, ki je med drugim v začetku devetdesetih vodil urad ZN v Sloveniji, priča, kako zelo so ljudje siti Erdoganovega vladanja, ne pa nujno tudi njegove stranke. Za Erdogana pravi, da je postal mikromenedžer vsake odločitve, absolutistični vladar, ki državo vodi v neznane vode. »Ob njem ni nikogar, ki bi mu lahko ustrezno svetoval. V svoji glavi si je zamislil, da so protesti domača in mednarodna zarota proti njemu. Vsak dan težje razume, kaj se mu dogaja. Ta konec tedna bo organiziral tri nove shode v Anatoliji. In ponavljal, kar ponavlja že ves čas: kako da so njegove odločitve pravilne, da želi služiti ljudem in da je gospodarstvo uspešno.«

Absolutna moč ustvarja absolutno korupcijo

Kdaj je Erdogan izgubil stik z realnostjo, vprašam Aktarja. »To se je zgodilo po zadnjih volitvah, ko je dobil 50 odstotkov glasov. Od takrat misli, da bo večno vodil državo. Razmišljal je o predsedniškem sistemu, v katerem ne bi bilo pravih nadzornih organov. Nato se je lotil številnih projektov družbenega upravljanja. Ženskam je rekel, naj imajo tri otroke. Omejil je pravico do splava in kupovanje alkohola po deseti uri zvečer, pa čeprav tukaj nimamo težav z alkoholizmom. To je seveda vznejevoljilo ljudi, saj se je neposredno dotaknilo njihovih življenj.« Aktar poudarja, da Erdogan avtokratskih nagnjen v prvih dveh mandatih ni kazal. Takrat je izpeljal tudi mnoge reformne procese, s katerimi je Turčijo na številnih področjih približal izpolnjevanju evropskega pravnega reda. Toda po volitvah leta 2011 je stranko AKP spremenil v zelo homogeno organizacijo, ki mu je popolnoma zvesta, pravi. »Znebil se je stare garde ali pa jih nevtraliziral. Abdulaha Güla je preselil v zlato kletko – postal je predsednik. Ne oglaša se kaj dosti, čeprav poskuša umiriti stvari.«

Emre Gür, ki že desetletje dela v nevladni fundaciji Turčija-EU in proces približevanja Turčije sedemindvajseterici pozna do obisti, se strinja. »Številni projekti, ki jih hoče Erdogan sedaj izpeljati, so seveda povezani z močjo, ki jo je pridobil na zadnjih volitvah. Vprašanje je, kako se ta moč uporablja. Moč ustvarja korupcijo, absolutna moč pa ustvarja absolutno korupcijo. Po zadnjih volitvah je dobil nadzor nad vsemi tremi vejami oblasti. Na predsedniško mesto je imenoval svojega bližnjega prijatelja. Nadzoruje izvršno in zakonodajno vejo oblasti. V procesu demokratizacije je iz sodne veje izvrgel stare kemaliste in jih zamenjal z ljudmi, ki so blizu njemu ali vladi. Oblast je torej osredotočil v ozkem krogu, ki mu sedaj prinaša dobiček,« razlaga.

Proces demokratizacije Turčije je Erdogan razpršil na dva projekta. Razgradil je moč vojske, ki je veljala za glavnega zaščitnika kemalistične Turčije, s tem ko je na zatožno klop postavil generale, ki so v preteklih desetletjih izvedli številne državne udare. Z zamenjavami na ustavnem sodišču je zlomil še drugo zaščitno vejo sekularne Turčije in tako posredno približal državo tradicionalnemu delu družbe, torej svoji volilni bazi. Na sodiščih je zmagal s pravno bitko, da lahko dekleta v šolah nosijo naglavne rute, s čimer je izobrazbo približal tistemu delu družbe, ki je bila pod sekularno vladavino desetletja zapostavljena v enakopravnih možnostih. Ob hkratnem uspešnem naglem gospodarskem razvoju pa je na drugi strani pešala tudi moč Republikanske stranke (CHP), ki si lasti politično nasledstvo Atatürkove republike.

»Ureditev, da pokrite ženske ne morejo biti del javnega življenja oziroma ne morejo obiskovati šole, je bila jasno uperjena proti človekovim pravicam. Vesela sem, da je to sedaj dovoljeno. Zelo sem podpirala te poteze vlade. Takšna dekleta so sedaj tudi na mojih predavanjih. Proti vsem mojim prepričanjem in človekovim pravicam je, če mi nekdo poskuša narekovati, kaj naj imam oblečeno. Nihče nima pravice narekovati nekomu, kaj sme nositi v šolskih klopeh. Po drugi strani pa si tudi jaz ne želim, da se mi narekuje, kaj smem nositi ali kje lahko spijem kakšno pijačo. Če jaz podpiram demokracijo in človekove pravice za vse, to pričakujem tudi od drugih,« razlaga Tiryakijeva.

Predvsem zaradi posegov v vojsko, sodstvo in v način življenja državljanov mu mnogi očitajo poskus islamizacije države. Demokratizacije Turčije se je očitno lotil z lastno agendo, ki naj bi bila všečna predvsem njegovi volilni bazi. Toda z nepremišljenimi potezami in izjavami je storil podobno kot kemalistično-sekularne vlade pred njim. Zapostavil je sekularni del družbe, ki je desetletja zapostavljal tradicionalni del prebivalstva.

18 mesecev volilne kampanje

Je torej Erdogan le druga plat istega kovanca, vprašam Tiryakijevo. »Zdi se, da res. Upala sem, da bo Erdoganova vlada drugačna, da bo poskušala biti povezovalna. Verjela sem, da lahko objamejo turško heterogeno družbo z vsemi njenimi razlikami. Upala sem, da bo premier Erdogan premier vseh državljanov in ne zgolj premier svojih podpornikov. Lahko bi jih imel več, če bi bil bolj tenkočuten v svojih zadnjih govorih. A se je odločil za konfrontacijo. Govoril je o svoji večini, medtem ko bi moral govoriti o celotni državi.« Prav z zadnjimi demonstracijami in gnevom sekularistov nad islamskimi prstnimi odtisi v turškem javnem življenju se je okrepila polarizacija družbe. Vsi naši sogovorniki so zaradi tega zaskrbljeni.

V zadnjih treh tednih je na plano prišlo več paradoksov. Ne le, da je oblast, ki je razgradila pomen vojske, začela razmišljati, da bi za zajezitev protestov poleg vojaške policije poslala na ulice še druge enote državne obrambne sile. Še več, nervozni Erdogan je korenito spodkopal tudi lep del demokratičnega napredka družbe, ki ga je v svojih prvih dveh mandati z muko priklical v življenje. »Dejansko smo s procesom demokratizacije vstopili v obdobje depolarizacije družbe, sedaj pa je premier sam s svojimi politikami ponovno podžgal stare delitve. To ni pošteno do Turčije,« pravi Aktar. Po njegovem mnenju so zadnji trije tedni državo veliko stali. Ob polarizaciji družbe, ki postaja dnevni fenomen, je močno načeta tudi podoba Turčije kot stabilne države. »Erdogan je na Bližnjem vzhodu tamkajšnjim voditeljem razlagal, kako naj se obnašajo do svojih ljudi. Ta vpliv je sedaj za vedno zapravil. Rekli mu bodo, naj počisti najprej pred svojim pragom, preden bo njim govoril, kaj naj storijo,« dodaja Aktar.

Delno krivdo za dogajanje v Turčiji sogovorniki pripisujejo tudi Evropski uniji. Če z de facto zamrznitvijo pristopnega procesa ne bi zaloputnila vrat Turčiji, bi še vedno lahko dosegala vpliv v kandidatki za polnopravno članstvo, ki ji mesto za veliko bruseljsko mizo obljublja že štirideset let. »Pristopna pogajanja je blokiralo več držav EU, kar je zapletlo projekt demokratizacije. Obstajati bi morali jasni signali, s katerimi bi stimulirali demokratični proces v Turčiji. EU je bila vedno sidro tega procesa. Če tega ne bo več, tudi napredka ne bo. Težje se bomo borili za svoje pravice in na koncu bo takšno odločitev obžalovala tudi Evropska unija,« je prepričan Gür.

Aktar dodaja, da se odnosi z EU nagibajo od slabega k slabšemu. »Konec junija bi morali odpreti novo pogajalsko poglavje, a bo očitno odločitev preložena. Vlada se spopada s 50 odstotki prebivalstva in vsem preostalim svetom, tudi tujimi mediji. Država se vsak dan bolj polarizira in to ni dobro, saj takšno stanje ne more vzdržati. Pred nami so volitve. Marca prihodnje leto lokalne, junija predsedniške, leta 2015 pa parlamentarne. Toda volilna kampanja se je že začela. Sprašujem se, kako bo ta država vzdržala 18 mesecev volilne kampanje.«

Čeprav se v tem trenutku zdi, da je Turčija obstala, slika nikakor ne drži. Tudi v četrtek zvečer je bil park Abasaga poln ljudi. Ljudske skupščine se odvijajo v številnih parkih po Istanbulu in v drugih turških mestih. Okrožni zametki participativne demokracije se za zdaj med seboj še ne koordinirajo in povezujejo. A le vprašanje časa je, ko se bo skupno zbiranje zamisli s facebookove platforme preneslo v realni svet. Civilna družba se je prebudila. V prvih bojnih vrstah jo vodi mladina, ki zahteva svoje pravice. Za Turčijo se ne gre bati, tudi če bodo korenite spremembe zahtevale še leta.